Otroci vedo bolje od odraslih ...

Dražilo jo je to tolčenje. Ta večna glasnost doma. To ritmično nabijanje po posodi, mizi, steklu, krožnikih, vratih ...

“Dej mir!” je dvignila glas. Verjetno bolj, kot bi bilo primerno. A že tako je iz službe prišla razdražena. Sin se je navidezno umiril. Vsaj tolče ne. Kar pomeni, da bo morda ona kanček bolj ... pomirjena?

“Mama ...” No, to je pa ta mali, mlajši bratec. Gotovo kaj hoče, mama, mama, 2576-ič mama (!). Je že omenila, da je utrujena?

Vzela je krpo. Lotila se je brisanja mize. Kaj res nihče ne zna počistiti za sabo?!

“Mama ... on ni kriv, da tolče. Drugače ne more. Njega tolčenje pomirja.”

Ni dosti manjkalo, da ni sama prevrnila tiste vaze s posušeno mimozo, ko jo je s krpo zadela. Mali bratec bolje razume situacijo kot ona. Pa je mama, mama posebnega otroka (evo, že se prebuja stara, dobra slaba vest).

Sorojenci se pogosto naučijo stvari, ki jih odrasli dolgo ne razumemo. Sploh mlajšim je nevrodrugačen sorojenec nekaj povsem naravnega. Sestavni del njihovega sveta. Zato njen mlajši sin bolje kot ona (pa je prebrala na desetine priročnikov, bila na mnogih svetovanjih in starševskih treningih) ve - izkustveno, iz sobivanja z bratcem -, da rutina pomeni varnost. Da glasni prostori lahko bolijo. Da nekateri objemi niso prijetni.

Sama še vedno, ko starejšega sina kam pelje, klepeče in mu razlaga. Še vedno nekje v sebi tiho, tiho upa, da bo enkrat čudežno spregovoril. Da se bosta zapletla v izčrpen pogovor. A mlajši sin bolje, dosti bolje kot ona ve, da tudi tišina včasih pomeni komunikacijo.

Njegova logika je preprosta: če nekaj pomaga bratu, “ki ima drugačne možgane kot mi, a veš”, bo to pač naredil. Ona bo iz uporabe protihrupnih slušalk najprej naredila doktorsko dizertacijo, bratec pa mu jih bo preprosto prinesel.

Pri otroku z avtizmom družinsko življenje pogosto postane skupna vaja prilagajanja. Enkrat je slišala, kako je kot vedoželjen malček v vrtcu razlagal sošolcu. Potem ko se je ta z odprtimi usti zazrl v našega nevrodrugačneža, ki je skakal (obut!) po pospravljenem razredu in - seveda - tolkel po stvareh ter širil svojo obsežno zbirko hrupnih odzivov (res je utrujena). Sama se je v glavi zapletala v “starosti ustrezno razlago avtističnega spektra”. Mali pa je stopil do svojega sošolca in mu, tako kot maloprej njej, razložil: “Ni nesramen, samo drugače čuti.” Sošolček je skomignil z rameni. Za dva vrtčevska malčka se je zadeva na tistem mestu končala. Brez strokovnih izrazov. Brez velikih razlag. Samo preprosta empatija.

Ali lahko svojega otroka ljubiš brezmejno in si hkrati izčrpan? Tudi sama se sooča s tišinami. Tistimi v njej sami. Ne samo tistimi pri neverbalnem sinu.

Ena največjih tišin starševstva, ki jo čuti, je njen strah pred prihodnostjo. Tišina, ki ne prodre meja njenega telesa, a kriči v njej.

Kaj bo z mojim otrokom, ko mene ne bo več? Bo lahko sploh kdaj skrbel zase? Ga bo kdo razumel? Kako bo šel na avtobus, če pa je njegova pozornost razdrobljena kot drobtine po njihovi jedilni mizi? Kako se bo preživljal? Ga bo kdo izkoristil? Kdo ga bo zaščitil?

Hrup. Neznosen hrup v njeni glavi ...

Enkrat je slišala fenomenalni pregovor - in ga vklesala v svoj preživetveni mehanizem. “Kdor jezika špara, kruha strada.” Vprašajte - in vam bo dano. (In če vam ni: vprašajte - in sprašujte tako dolgo, da vam bo).

Ne more nadzorovati vsega. V resnici je večina stvari že danes izven njenega nadzora. Lahko pa: se povezuje z ljudmi s podobnimi izkušnjami. Deli svoje izkušnje. Prizna svoje občutke, tudi tiste težke. Išče, neutrudno išče pomoč. In daje besedo tistim, ki je največkrat nimajo.

Hvala, drage bralke in bralci Primorskih novic, da ste bili to leto del naše zgodbe o ozaveščanju o avtizmu. Z vami je svet nekoliko prijaznejši. Hvala. •