Bog živi ves izraelski svet

Silvo iz Sočerge je pred volitvami poslušal, kako se Slovenija preveč ukvarja z ideološkimi temami. Da bo zdaj drugače in da smo končno odrasli. Slišal je, da bomo zdaj govorili o razvoju, gospodarstvu, konkurenčnosti, debirokratizaciji in nasploh o stvareh, zaradi katerih ljudje zjutraj vstanejo in gredo v službo, ne pa na Facebook.

Anže Logar je ugotavljal, da nas ideološke delitve vodijo v slepo ulico. Jernej Vrtovec je miril, da to ne bo mandat ideoloških tem. In potem je vlada pogledala zemljevid sveta ter si rekla: veste, katera tema je pa res ideološko nevtralna? Jeruzalem. Če bi iskali najbolj občutljivo vprašanje na planetu, bi ga težko izbrali bolje. To je približno tako, kot če bi gasilci napovedali preventivno akcijo proti požarom, nato pa za otvoritev prinesli kanister bencina in škatlico vžigalic.

Ampak kogar to preseneča, je najbrž ostal odprtih ust tudi, ko je Stevanovićeva Resni.ca vladi prižgala zeleno luč. To je Janša v svoji najbolj prepoznavni izvedbi. Nekateri politiki gradijo avtoceste, Janez Janša gradi frontne črte. Njegova največja politična inovacija je, da iz vsake teme naredi kulturni boj. Vedno se najde nekaj, kar je mogoče razdeliti na naše in njihove. Če česa zmanjka doma, pa uvozimo.

Mimogrede. Ker očitno še ni bilo dovolj dela s selitvami veleposlaništev, zastavami in muzeji, je premier predlagal še razširitev himne. Sedmi kitici bi dodali drugo. Zaradi boga. Ni ga boljšega načina, da v sekularni državi poudariš enotnost vseh državljanov, kot da državno himno nekoliko bolj približaš tistim, ki se z bogom sploh ne pogovarjajo. Toda ravno v tem je čar tovrstne politike. Nikoli ne izbira tem, pri katerih bi lahko vsi prikimali. Vedno izbere takšne, pri katerih polovica ljudi zavije z očmi, druga polovica pa navdušeno zaploska. Soglasje je namreč politično nezanimivo, spor pa precej bolj donosen.

Če bi Janez Janša organiziral piknik, bi najprej odprl razpravo, ali je čevapčič ideološko ustrezna oblika mletega mesa. Potem bi polovica gostov odšla domov užaljena, druga polovica pa bi do večera dokazovala, da gre za vprašanje narodne identitete. In nekje vmes bi nekdo neopazno prodal žar.

To pa je verjetno edina razvojna strategija, ki ji je v tej državi res uspelo zagotoviti kontinuiteto. In v tem smislu ima Vrtovec prav. To res ni mandat ideoloških tem. To je mandat ideologije kot metode upravljanja.

Medtem Silvo iz Sočerge še vedno čaka, da pride na vrsto tista razvojna politika, ki so mu jo obljubljali. Za zdaj je dobil Jeruzalem, boga v himni in novo sezono kulturnega boja. Cesta do njegove hiše je ostala enaka. Tudi čakalna doba pri zdravniku. Ampak vsaj ve, na kateri strani zgodovine stoji slovensko veleposlaništvo. To mu bo gotovo prišlo prav.