Dan spomina na žrtve polarizacije
Ko politika začne govoriti o pieteti, velja temeljito preveriti, kje ima drugo roko. V veliki večini primerov je tako, da v njej stiska kalkulator.
Da ne bo nesporazuma - vsak človek ima pravico do dostojnega pokopa in spomina. Ne glede na to, pod katero zastavo je umrl, kdo ga je ubil in katera ideologija je potem desetletja prelagala njegove kosti po političnih predalih. Civilizacija se začne pri grobu in država, ki svojih mrtvih ne zna pokopati brez ideološkega cirkusa, pove več o sebi kot o zgodovini. In prav to dela celotno farso okrog dneva spomina na žrtve komunizma še bolj groteskno.
Janez Janša in Robert Golob sta v tej zgodbi videti kot dva mrtvo pijana harmonikarja, ki vsak na svojem koncu veselice igrata ista “jajca” in se hkrati prepričujeta, da je drugi glavni krivec za hrup. Eden razglasi dan spomina tik pred odhodom z oblasti, drugi ga tik pred obeležitvijo ukine. Eden drugemu očita kulturni boj, oba pa jadrata prav na njegovih krilih. Golob je janšizem - ta nepremostljivi perpetuum mobile - potreboval prav za vzpon na oblast. Janša na drugi strani Goloba potrebuje, da ostane to, kar je vedno bil: permanentni mobilizator naroda proti drugi polovici naroda. In zdaj se zgodba ponavlja z matematično natančnostjo obskurno slabe televizijske nadaljevanke. Janša ni še niti dobro stopil skozi vrata novega mandata, pa se že kopljejo stare jame. Spet se bodo štele kosti, Možina bo spet trobezljal o Macesnovi gorici, SD fr0nta pa bo pisala ogorčene izjave za javnost in preverjala, kdo ima bolj moralno pravico do zgodovine.
Najbolj fascinantno pri vsem skupaj je, kako predvidljivo je vse skupaj. Kot pred vsakim Janševim nastopom na oblast se za trenutek zazdi, da je morda napočil trenutek za treznost. Da bo Veliki vodja igral državnika, govoril o gospodarstvu, zdravstvu, stanovanjih in prihodnosti. Da bo človek, ki že tri desetletja definira slovensko desnico, morda za hip poskusil preseči ta prežvečeni refleks permanentne vojne. A ne za dolgo. Janša ima svojo uniformo kulturnega bojevnika očitno že dodobra zlikano.
Če je saga z dnevom spomina na žrtve komunizma samo uvod, kako bo šele videti osrednja predstava. Ob vseh govorih o stabilnosti in blaginji se nenadoma niti selitev veleposlaništva v Jeruzalem ne zdi več tako oddaljena ideja. Umik priznanja Palestine tudi ne. Bruh.
Kaj pa se v tem kontekstu sporoča mladim volilcem? Golobu jih ni uspelo nagovoriti, jih je pa zato Janši. In zdaj jim sporoča(ta), da je pogrevanje zgodovine politično najbolj donosna energija v državi. To je milo rečeno nevarno. Ne za politično levico, temveč za prihodnost države. Med in mleko? Morda. A za zdaj iz te kuhinje predvsem smrdi po naftalinu starih ideoloških kostumov. In to v imenu državotvornosti ne more pomeniti nič dobrega. •