Med MAGA in kitajskim pragmatizmom

Trumpov obisk v Pekingu ni pomenil velike zgodovinske sprave med Washingtonom in Pekingom. Preveč je odprtih front, preveč nezaupanja in preveč strateških interesov, ki si stojijo nasproti. A kljub temu je iz kitajske prestolnice prišlo nekaj, kar je v današnjem svetu že skoraj redkost: vtis, da se vsaj ena stran še vedno zaveda, da sta največji svetovni velesili obsojeni druga na drugo.

Prav to je morda najpomembnejše sporočilo srečanja med Donaldom Trumpom in Xi Jinpingom. Kitajska očitno razume, da popolna destabilizacija odnosov z ZDA ne bi pomenila poraza samo za Ameriko, temveč tudi za samo kitajsko gospodarstvo. Globalna ekonomija je preveč prepletena, dobavne verige preveč povezane, finančni in tehnološki sistemi pa preveč soodvisni, da bi lahko ena stran preprosto "zmagala", druga pa izgubila.

Trump medtem pogosto še vedno nastopa, kot da je mogoče mednarodne odnose voditi po logiki nepremičninskega posla: nekdo mora zmagati, nekdo izgubiti. Prav zato je pomenljivo, da iz Pekinga tokrat ni prišla nova retorika zaostrovanja, temveč precej bolj pragmatičen ton. Kitajska ne skriva ambicij, a obenem daje vedeti, da trgovinska vojna in geopolitično stopnjevanje dolgoročno ne koristita nikomur.

Največji izplen srečanja pa je verjetno nekaj drugega: Trump vsaj za zdaj ni dodatno zaostril politike do Tajvana. Prav Tajvan ostaja najnevarnejša točka sodobnega sveta - prostor, kjer bi lahko diplomatski konflikt zelo hitro postal vojaški. In če bi prišlo do resnejše eskalacije, se prebivalcem otoka ne piše nič dobrega. Tajvan bi v takšnem scenariju postal prva frontna črta obračuna med velesilama.

Obenem je pomenljivo tudi to, da sta se Washington in Peking v ozadju iranske vojne vendarle znašla na isti strani vsaj pri eni ključni točki: stabilnosti svetovne trgovine in odprtosti Hormuške ožine. To ni izraz idealizma ali nenadnega prijateljstva, temveč gole realnosti. Zaprtje ene najpomembnejših pomorskih poti na svetu bi povzročilo nov gospodarski šok, rast cen energentov in dodatno destabilizacijo sveta, ki je že tako izčrpan od kriz, vojn in inflacije.

Zato so morda pomembnejše prav tiste stvari, ki jih Trump v Pekingu ni izrekel. Ni bilo velikih provokacij glede Tajvana, ni bilo dodatnega poniževanja Kitajske, ni bilo dramatičnega dvigovanja tonov. V času, ko svet drsi iz krize v krizo, je že to skoraj mogoče razumeti kot diplomatski uspeh.