Ko je tudi prehod za pešce prevelik zalogaj
Včasih se zdi, da je pri nas najtežje urediti prav tisto, kar bi moralo biti najbolj samoumevno. Prebivalci zaselka v stari Šalari ne zahtevajo nove ceste, podvoza ali zahtevnega infrastrukturnega projekta. Želijo si varen prehod čez Šmarsko cesto. Da bi lahko prišli do parkirišč, ekološkega otoka, avtobusnih postajališč ter kolesarske in pešpoti proti mestu, morajo namreč prečkati eno najbolj obremenjenih državnih cest v slovenski Istri.
A namesto rešitve poslušajo obljube o prihodnji rekonstrukciji, ki je časovno še vedno nedoločena. Do takrat naj očitno čakajo - in tvegajo. DRSI sicer pravi, da bi bilo treba za celovito ureditev prehoda zgraditi tudi pločnik. Toda ali to pomeni, da do takrat ni mogoče storiti prav ničesar? Zakaj ne bi vsaj začasno zarisali prehoda in promet umirili z omejitvijo hitrosti na 50 kilometrov na uro? Je to res tako zahteven poseg, da ga ni mogoče izvesti, dokler se ne začne obsežnejša rekonstrukcija?
Še bolj zaskrbljujoča je komunikacija med pristojnimi. DRSI je v odgovoru zapisala, da je občino oktobra zaprosila za opis pomembnih točk na obeh straneh ceste, s katerim bi utemeljili potrebo po varnejšem prečkanju. Na občini trdijo, da takšnega poziva niso prejeli. Kdo torej čaka na koga? In predvsem: ali se komu zdi sprejemljivo, da se zaradi nejasnosti v komunikaciji med institucijami ne premakne nič?
Medtem so krajani zbrali podpise, krajevna skupnost jih podpira, problem pa je znan že dolgo. DRSI ugotavlja, da pogoji za prehod na sedanji lokaciji niso izpolnjeni, obenem pa pojasnjuje, da pešec s prečkanjem ceste na območju križišča ne krši prometnih predpisov. Toda zakonitost še zdaleč ni enaka varnosti. Medtem ko koprska občina promovira t. i. trajnostno mobilnost, 60 občanov iz primestnega naselja, med njimi vsaj osem šoloobveznih otrok, brez prevoza z avtomobilom varno ne more nikamor.
DRSI je odgovorna za ureditev državne ceste, občina pa lahko in mora biti glas prebivalcev ter si prizadevati za rešitev njihovih težav. A ljudje ostajajo na istem mestu - na robu ceste, kjer morajo vsak dan presojati, kdaj je dovolj varno, da stopijo na vozišče. To ni vprašanje udobja, ampak osnovne varnosti. In zanjo bi morali pristojni iskati rešitve tudi brez čakanja na naslednjo veliko investicijo. •