Ostani z nami

Komentarji
, posodobljeno: 16. 11. 2026, 20:08

V Ilirski Bistrici se je v nedeljo zgodilo nekaj, kar za te kraje ni samoumevno. Volilci se niso odločili za politični preobrat, ampak za mirno roko. Zmaga Gregorja Kovačiča že v prvem krogu ni le suhoparna statistika o dobrih šestinpetdesetih odstotkih podpore, temveč predvsem psihološki odsev občine, ki je očitno utrujena od večnih spopadov, zamer in vračanja na stare tire.

Če pogledamo širšo sliko, je bil glavni adut sedanjega in prihodnjega župana prav tisto, kar mu nasprotniki včasih očitajo kot premalo udarno: umirjenost in povezovalnost. Bistričani so pred štirimi leti zamenjali dolgoletno oblast in zamenjali slog vodenja. Tokrat pa so pred volilno skrinjico stopili s povsem preprostim vprašanjem - ali bodo znova rušili hišo, ki so jo komaj začeli zidati, ali jo bodo raje v nadaljnje urejanje prepustili mojstrom? Odgovor je bil jasen.

Ne moremo sicer mimo dejstva, da je h Kovačičevi zmagi - ali Rojčevem porazu, če hočete - botrovalo še nekaj ključnih momentov. Volilcev gotovo nista prepričali Rojčeva politična preobrazba in menjava barv. Ravno nasprotno, njegov povratek je med volilci odprl stare rane, ki jih je - roko na srce - pomagal v soočenjih posoliti tudi kandidat Levice Rok Jenko z opominjanjem na dediščino in sporne poteze preteklih mandatov. Volilci radi hitro pozabljajo. A se radi tudi hitro spomnijo, posebej tistih, katerih odnos do soljudi sloni na temeljih nespoštovanja, žalitev in diskreditacij.

Zdi se, da je s tem sporočilom bistriška občina celo presegla lokalne okvirje. Širša politična slika kaže, da so ljudje prezasičeni z žalitvami, podtikanji in politiko, ki namesto rešitev ponuja le glasno obračunavanje in iskanje sovražnikov. Volilci, pa naj gre za državno ali lokalno raven, od politikov in funkcionarjev ne pričakujejo čudežev, želijo nekaj veliko bolj osnovnega, a očitno redkega - elementarne spoštljivosti, umirjenega dialoga in občutka, da se z njimi pogovarja kot z enakovrednimi in da v svojem kraju ne čutijo več tistega stalnega krča delitev na naše in vaše. Želijo si preprosto spoštovanja, ker jim je to v zadnjih letih postalo najbolj manjkajoča dobrina.

To se navsezadnje ni pokazalo le v Ilirski Bistrici. Podobne korake so prehodili volilci v Celju, kjer so namesto vrnitve Bojana Šrota raje vso podporo vložili v človeka, ki je svoj mandat gradil na odprtosti za pripombe krajanov, složnosti ter poudarjanju, da vodenje občine ni projekt enega človeka, ampak delo skupnosti.

Ker pa nas življenje uči, da bolj kot lepe besede štejejo dejanja, bo moral nov dan prinesti tudi začetek trdega dela. Visoka podpora že v prvem krogu je sicer nagrada za pretekla štiri leta, a obenem predvsem posojilo za prihodnost. Tu ni več prostora za spoznavanje terena ali pospravljanje za predhodniki. V občinski hiši na mizi čakajo projekti, na terenu pa občani, ki si želijo konkretnih premikov.