Predvolilno soočenje ali resničnostni šov?

Komentarji
, posodobljeno: 21. 11. 2026, 8:25

Silvo iz Sočerge je nekoč prižgal televizijo in odprl okno v svet. Ob italijanskih programih se je kot otrok mimogrede naučil še jezika zahodnih sosedov, dokumentarci so mu širili obzorja, filmi in oddaje pa ponujali vpogled v svet, ki ga sicer ne bi spoznal.

Danes ima Silvo na voljo nešteto programov in pretočnih platform, a se ob marsikaterem televizijskem večeru upravičeno vpraša, ali je televizija še vedno namenjena gledalcem ali predvsem oglaševalcem. Ob svetovnem dnevu televizije je zato treba spregovoriti tudi o tem, kako daleč je medij, ki je nekoč izobraževal, zabaval in informiral, zašel od svojega poslanstva.

Za začetek je treba ločiti precej nasprotujoče si tipe: javno televizijo, komercialne programe in strankarske medije. O slednjih nima smisla izgubljati preveč besed. Njihovo poslanstvo je predvsem politično, uredniška neodvisnost pa neobstoječa. Ker smo o javni RTV v zadnjem obdobju veliko pisali, se bomo tokrat posvetili komercialnim televizijam.

Poslanstvo javnih medijev ni ponujanje vsebin, ki bodo pritegnile čim več gledalcev, temveč obveščati, izobraževati, odpirati prostor različnim pogledom in varovati javni interes. Komercialne televizije imajo seveda drugačno logiko. Gledanost je njihova valuta, oglaševalski denar pa razlog za obstoj. Toda tudi tržni interes ima svoje meje, zlasti ko gre za politično informiranje. Predvolilna soočenja so pri tem zgovoren primer.

Za primer vzemimo Koper, kjer so na Pop Tv kot relevantnega kandidata prepoznali Zmaga Jelinčiča, četudi ga ankete tedaj sploh niso zaznavale. Živ bog nas na tej točki ne more prepričati, da je bil na soočenje povabljen zgolj zaradi pričakovanja, da bodo njegove primitivne zdrahe in žalitve poskrbele za nekaj televizijskega spektakla. Silvo je želel izvedeti, kaj kandidati ponujajo Kopru, namesto tega pa je dobil še eno predstavo, v kateri je bilo očitno pomembneje, kdo bo izrekel večjo neumnost, kot pa kdo ima kaj povedati. Ko televizija o politični reprezentativnosti odloča po kriteriju razvedrilnega potenciala, namesto da bi gledalcem omogočila vsebinsko primerjavo kandidatov, prestopi pomembno mejo. Takšno početje ni v javnem interesu, temveč v interesu gledanosti. In ko se senzacionalizem začne izdajati za novinarstvo, je cena lahko precej višja od nekaj minut televizijskega užitka.

Poneumljanje občinstva namreč ni nedolžna stranska posledica televizijske produkcije. Družba, ki ji zmanjkuje prostora za kritično mišljenje, preverjanje informacij in razumevanje kompleksnih vprašanj, je bistveno bolj dovzetna za populizem. To pa je še posebej zaskrbljujoče v času, ko smo priča pritiskom na civilno družbo in poskusom omejevanja njenega delovanja.

Seveda tudi razvedrilni program ni sam po sebi problematičen. Športni prenosi so denimo med najmanj spornimi televizijskimi vsebinami. Kuharski resničnostni šovi so že nekoliko bolj vprašljivi, saj se po nekaj televizijskih sezonah zdi, da je lahko vrhunski kuhar vsak. Tu so še talent šovi, kakršen je Slovenija ima talent, kjer naj bi se sodniški četverici pridružil celo nekdanji predsednik republike Borut Pahor. Buh pomagej.

A vse to je skoraj nedolžno v primerjavi s Kmetijo, resničnostnim šovom, ki ga je sam Kristus z nebes poslal na slovenske zaslone. Ena najbolj gledanih oddaj pri nas ima z resničnim življenjem na kmetiji približno toliko skupnega kot Zoran Stevanović s kineziologijo. Če je to vrhunec domače televizijske ponudbe, potem je težko govoriti o kakšnem velikem napredku medija, ki je nekoč učil jezike in širil obzorja.

Da ne bo pomote, komercialne televizije so v preteklosti ustvarile tudi odlične vsebine, ki so se trajno zapisale v zgodovino slovenskega televizijskega prostora. As ti tud not padu z Juretom Zrnecem in Ladom Bizovičarjem, Viktorji, Naša mala klinika in še marsikaj dokazujejo, da komercialni interes in kakovostna televizija nista nujno nezdružljiva.

Silvo iz Sočerge si zasluži več kot še en prepir pred kamerami, kuharskega samooklicanega chefa in kmeta, ki s kmetijstvom nima veliko skupnega. Televiziji ob njenem mednarodnem dnevu zato velja zaželeti, da bi znova odpirala okna v svet, širila obzorja in spodbujala radovednost. Da bi se torej spomnila, zakaj smo jo sploh začeli gledati. •