Suverenost brez spoštovanja

V Kopru naj bi minuli konec tedna dišalo po svobodi, suverenosti in vsesplošnem povezovalnem vzdušju. Vsaj tako je hreščalo iz vladnih komunikacijskih kanalov. A realnost je bila precej bolj klavrna. Medtem ko je premier z odra klobasal o intimnih opcijah, so se za ograjo plebejci obmetavali s "komunajzerji" in "domobranci", odmevali so žvižgi, vzkliki, nad ljudmi so bdeli ostrostrelci, med množico pa so se prerivali "robocopi". Skratka, Janez Janša je Primorski postregel s še enim ideološkim skropucalom, zavitim v državno zastavo.

O namenu tega političnega, zdaj že močno skisanega golaža nima smisla izgubljati besed. Tudi brez prijave krajevne skupnosti medobčinski upravi bi težko spregledali, da je šlo za še en poskus prisvajanja države in njenih simbolov. Toda v vsem tem hrupu smo uspeli uzreti tudi nekaj tišine. Na državni proslavi, ki so jo priredili prav na narodnostno mešanem območju, ni bilo slišati italijanščine. Niti enega "cordiali saluti".

Kako je mogoče, da se organizator državne proslave v Kopru ne spomne na italijanski jezik? Za napako ni mogoče okriviti režiserke, še manj voditeljice. Zatajil je državni protokol, odgovornost pa je na organizatorju. Tistemu organizatorju, ki je z ad-hoc kadrovskimi pretresi v državnem protokolu povzročil tolikšno mero kaosa, da so bili zmedeni še galebi nad Ukmarjevim trgom. In to je blazno slab izgovor. Nobene kadrovske menjave ne morejo biti izgovor za to, da na državni prireditvi odpovejo osnovne stvari. Če je država sposobna organizirati ceneno vojaško parado, bi morala biti sposobna organizirati tudi proslavo, na kateri se nihče ne počuti kot nezaželen gost.

Inšpekcijski nadzor bo povedal svoje. A kaj bo, ko bo državna proslava v Izoli ali Ankaranu? V Lendavi ali Hodošu? Bomo tudi takrat čakali na prijavo, da bomo ugotovili, da se je nekdo spet pozabil spomniti na ljudi, ki so enakopravni del te države?

Pri tej vladi sicer takšna pozabljivost ne preseneča. Njeno razumevanje domoljubja je pogosto podobno razumevanju lastništva: država je naša, zgodovina je naša, prazniki so naši, kdor se ne strinja, pa naj se odloči, ali je komunist ali izdajalec. V tem političnem peskovniku za italijansko manjšino očitno ni prostora.

Na Primorskem vemo, da so odnosi med narodi preveč dragoceni, da bi jih prepustili protokolu. Ne potrebujemo italijanske vojaške ladje, da bi dokazali čezmejno prijateljstvo, še manj pa topovskih salv, da bi se počutili suverene. Potrebujemo malo več zdrave pameti in manj političnega teatra. In predvsem zavedanje, da se spoštovanje ne začne pri velikih besedah o državi, temveč pri človeku, ki mu nameniš pozdrav v njegovem jeziku. Morda je to za nekatere preveč preprosto. Za vse nas pa bi moralo biti samoumevno. •