Zelena je ... sosedova dolina
Analitiki bodo najbrž stanje obarvali z napovedjo, da bo resnično sliko narisal čas, skeptiki pa bodo znova obudili teorije o naši zamujeni priložnosti. A bistvo je drugje. Številke, ki jih na mizo polagata italijanski Unioncamere in register InfoCamere, ne dopuščajo prav veliko prostora za ugibanja. Ko Trst s petino podjetij v tuji lasti zasede drugo mesto v Italiji, Gorica pa se zavihti med prvo deseterico, postane jasno, da sosednja pokrajina ni več le prijetna kulisa za nedeljske nakupe in kavo, temveč resen gospodarski tekmec. Predvsem podjetjem ob meji.
Medtem ko Italija svojo gospodarsko konkurenčnost pili in brusi z odločnimi reformami, kot sta denimo obsežno znižanje davčne osnove za privabljanje ključnih kadrov in visoki davčni dobropisi za vlaganje v tehnološko opremo, naša država še vedno prebada nove luknje za zategovanje pasu. Novi, bolj neizprosni pogoji za normirane s.p. ter izločitev pisarniške opreme in avtomobilov iz olajšav rišejo za domača podjetja precej drugačno obmejno realnost. Seveda našim podjetjem ob trenutnem stanju in napovedih gospodarskih razmer v svetu vse to še dodatno povzroča pritiske in strahove. Svetovni izzivi se namreč prelivajo v lokalno okolje, kjer razmere že zdaj močno otežuje kronično pomanjkanje domače delovne sile.
Kar pa sliko le še počrni, saj se tako domače gospodarstvo lahko zares sooči z dvojnim udarcem: na eni strani tvegamo tihi odhod podjetij ali vsaj njihovih skladišč čez mejo, po drugi strani pa bi tamkajšnji bliskoviti razvoj lahko posrkal še tisto malo domačih inženirjev, logistov in prevoznikov, ki so nam sploh ostali.
In težava še zdaleč ni le v domači davčni politiki. Ko podjetniške ideje prerasejo začetno fazo in začnejo iskati prostor za širitev ali proizvodnjo, doma namesto mehkega platna prehitro trčijo ob neprebojen birokratski beton. Lokalne obrtne cone mesece čakajo na dolgotrajne prostorske načrte, medtem ko sosedje čez mejo z milijonskimi rebalansi proračunov pospešeno gradijo logistično in kongresno prihodnost.
Torej, bistveno vprašanje niti ni več, ali bodo naša podjetja množično prepisovala svoje sedeže v Italijo, pač pa to, ali bo domača država ustvarila dovolj široko in zanimivo platno, da bo našim uspešnim projektom in njihovim snovalcem ponudila cenovno dostopne prostore in hitre, enostavne postopke za zaposlovanje (tudi tujih) strokovnjakov.
Neizprosna ekonomska resničnost je, da brez prostora in s počasnimi birokratskimi mlini tvegamo, da bo naše najboljše možgane s proizvodnjo vred odpihnilo tja, kjer so pogoji že pripravljeni. Mladih talentov namreč ne bomo zadržali doma zgolj z občasnimi javnimi subvencijami, ampak ko jim bomo ponudili stabilno okolje, v katerem bodo lahko sploh uresničili svoje ambicije.
Nova startup strategija sicer prinaša nekaj optimizma, a trg v obmejnem prostoru ne odpušča počasnosti - podjetja bodo po naravi ekonomskih zakonov odšla tja, kjer administrativni koraki ne hromijo poslovnih priložnosti. •