Dan prej in poslednji dan

Zgodovina se malokdaj piše v sterilnih pisarnah in ob protokolarnih zdravicah. Prava zgodovina se pogosto kali na prašnih cestah, ob improviziranih barikadah in v očeh navadnih ljudi, ki v usodnem trenutku zberejo pogum ter rečejo “ne” vojaški sili. Natančno to se je dogajalo v zadnjih dneh junija 1991, ko je slovenski narod uresničeval svoje tisočletne sanje o lastni, neodvisni državi. A medtem ko je Ljubljana žarela v žarometu proslav, je Primorska že dihala vonj po uporu in vojni. Tukaj se je začel tisti tako imenovani “dan prej” - dan, ko je bila Primorska že okupirana, preden je preostala Slovenija sploh dobro dojela, da gre zares.

Spomenik "Dan prej" v Divači je bil odkrit 25. septembra 1999.

Dan, ko je Primorska že stopila na pot odpora

Vse se je začelo uradno in slovesno. V torek, 25. junija 1991, je Skupščina Republike Slovenije na skupni seji vseh treh zborov sprejela in razglasila tri temeljne dokumente: Deklaracijo ob neodvisnosti, Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije ter Ustavni zakon za izvedbo temeljne ustavne listine. S temi pravnimi akti je takratni slovenski parlament pretrgal državnopravne vezi z dotedanjo Jugoslavijo in svetu naznanil rojstvo nove, neodvisne in samostojne evropske države - Republike Slovenije. Vsi trije dokumenti so bili uradno objavljeni v Uradnem listu še isti dan, 26. junija zjutraj pa so prebivalce pričakali tudi na naslovnicah dnevnega tiska. Slovenija je bila svobodna. V spomin na te prelomne dogodke danes praznujemo 25. junij kot dan državnosti. Vendar pa politični dekret v Beogradu ni pomenil ničesar brez vojaške potrditve. Zvezne oblasti so takoj sprožile vnaprej pripravljen načrt za zasedbo mejnih prehodov in zadušitev slovenske samostojnosti v kali.

Naslednji dan, v sredo, 26. junija, ko bi moralo po državi vladati praznično vzdušje, se je na Primorskem sprožil uničujoči vojaški stroj. Strategija Jugoslovanske ljudske armade (JLA) je bila jasna: s hitrim prodorom zasesti mednarodne mejne prehode z Republiko Italijo, odrezati Slovenijo od zunanjega sveta in demonstrirati neučinkovitost novonastale države. Napad se je začel natanko ob 11.15, ko so težke oklepne enote Ljubljanskega korpusa JLA z ropotom zapustile vojašnico v Pivki in pričele premik po glavni cesti proti italijanski meji. Dve uri pozneje, ob 13.15, so se v akcijo vključile še enote Reškega korpusa JLA, ki so zapustile kasarno v Ilirski Bistrici. Iz mesta so krenile v dveh močnih kolonah oklepnikov. Prva kolona, ki je štela osem oklepnih vozil, štiri tovorna vozila in eno terensko vozilo, je krenila v smeri Ribnice, Divače, Lipice in Sežane. Druga kolona s šestimi oklepniki pa je prodirala v smeri Podgrada in Kozine proti Krvavemu Potoku. Agresija se je začela s polno silo.

Vstop vojakov JA na vojaško ladjo PO-9, 25. oktobra 1991.

Barikade, tanki in pogum domačinov

Načrtovalci v Beogradu pa so naredili ključno napako: podcenili so odpor navadnih ljudi. Enoti JLA, ki se je premikala po Vremski dolini, so pripadniki slovenske milice in lokalni prebivalci postavili dve improvizirani blokadi iz vozil v Dolnjih Ležečah ter manjšo barikado v Divaškem križišču. Na tej točki se je zvezna vojska prvič soočila z večjo skupino domačinov, ki so se spontano in goloroki zbrali ob novici, da proti njihovemu kraju prodirajo tanki. Napetost je dosegla vrelišče. Oficir JLA, vidno v šoku, pod stresom in na robu živcev, je skočil iz svojega poveljniškega vozila. Zahteval je, da miličniki nemudoma umaknejo barikado, občani pa se razidejo. Vendar dva domačina - eden na kolesu z motorjem, drugi peš - nista hotela odstopiti. Stopila sta neposredno pred vojaško kolono. Oficir je v afektu izvlekel avtomatsko pištolo, grobo odrinil enega od njiju ter ustrelil mimo njega v zrak. Zatem mu je hladnokrvno zagrozil, da bo naslednji naboj namenjen naravnost vanj.

To je bil zgodovinski trenutek: padel je prvi strel v vojni za Slovenijo. Na pozive prisotnih miličnikov, ki so želeli preprečiti takojšnji pokol, sta se domačina nazadnje umaknila. Tanki so zapeljali skozi blokado in nadaljevali pot proti Lokvi, a ljudje niso popustili. Zaradi novih zastojev in odpora prebivalcev je enota morala nadaljevati pot po stranskih poteh. Na mejni prehod Lipica so prispeli šele ob 17.30, del oklepne enote pa je terminal Fernetiče dosegel okoli 19.00.

Ciprski trajekt Venus zapustil z vojaki JLA ozemlje samostojne in neodvisne Republike Slovenije ob 23.55.

Nič manj dramatično ni bilo pri pohodu druge kolone oklepnikov iz Ilirske Bistrice. Na bistriškem območju je morala kolona s silo prebiti kar tri zaporedne blokade: pri Zalčih, v Podgradu in Hrušici. Po dveh urah počasnega premikanja so jo pričakale nove blokade tovornjakov v Obrovu, slab kilometer naprej v Gradišču pa se je morala vojaška kolona znova popolnoma ustaviti. Živčnost in napetost med oficirji JLA sta bili opazni; nenehne barikade so jim onemogočale hiter prodor do cilja. Oklepna enota je zato zapustila cesto in barikado obšla kar po neprehodni kraški gmajni ter nadaljevala pot proti Kozini.

Na Kozini pa je sledil eden najbolj filmskih prizorov celotne sage. Vojsko je v useku pod železniško progo ovirala nova blokada. Ko se je kolona zaustavila in poskusila spretno zapeljati mimo po vzporedni poti ob tirih, je posredovala slovenska iznajdljivost. Pred prihodom tankov je na tire namerno zapeljala vlakovna kompozicija in se zaustavila. Pogumni vlakovodja je preprosto ugasnil motor, zaklenil lokomotivo in zapustil vlak, s čimer je popolnoma blokiral prehod. Podivjana vojska je tire pozneje vseeno prečkala in jih pri tem resno poškodovala. Domačini so bili nad ravnanjem vojske zgroženi. Zmerjali so jo in jo zasuli s kletvicami. V tistem trenutku se je enemu od tankov po robu postavila domačinka in vanj pogumno vrgla steklenico, da se je razbila ob oklepu. K njej je pritekel ponoreli oficir JLA in ji pristavil cev avtomatske pištole neposredno na sence. V istem trenutku je drugi domačin iz bližine že prinesel posodo z bencinom in se pripravljal, da oklepno vozilo zažge. Le trezni glavi in hitremu posredovanju pripadnikov milice, ki so umirjali domačine, gre zahvala, da takrat ni prišlo do hujšega prelivanja krvi. Vojaška kolona je proti mejnemu prehodu Krvavi Potok odpeljala šele ob 18.00.

Dolga kolona službenih in privatnih vozil pripadnikov JA na štiripasovnici v bližini Bertokov, 25. oktobra 1991.

Istočasno je bila iz Kozine v smeri morja, na znamenitem črnokalskem klancu, postavljena mogočna barikada iz težkih gradbenih strojev, tovornjakov in dostavnih vozil. Pred to neprebojno steno se je iz vojašnice Kozina že v zgodnjih popoldanskih urah pripeljala kolona vozil JLA. Po dolgem, dvournem nemočnem čakanju pred blokado so vojaki in oficirji razočarani izstopili iz vozil ter se peš odpravili mimo barikade proti Tinjanu, medtem ko so se njihova prazna vojaška vozila vrnila nazaj v vojašnico. S temi premiki se je uradno začel “dan prej” na Primorskem.

Odpor Primorcev, pripadnikov Milice ter Teritorialne obrambe (TO) v sredo, 26. junija, je bil primarno neoborožen, a je imel izjemen oviralen in strateški pomen. Tanki so za borih 30 kilometrov razdalje od Ilirske Bistrice do Kozine potrebovali kar šest ur - razdaljo, ki bi jo v normalnih okoliščinah prevozili v manj kot eni uri. Slovenske obrambne sile in domačini so agresorja ustavljali z nenasilnimi sredstvi, saj uradnega ukaza za uporabo orožja takrat iz Ljubljane niso dobili. Na Primorskem se je tako rodil “prvi dan vojne”, ki so ga kasneje na filmskem platnu upravičeno predstavili kot “zamolčani dan”. Čeprav bi vojaški analitiki lahko razpravljali, ali je šlo takrat le za premike enot ali okupacijo, nihče ne more zanikati dejstva: medtem ko je preostala Slovenija 26. junija praznovala osamosvojitev, je bila Primorska že pod okupacijo.

Sklenjen dogovor o prekinitvi vojnih aktivnosti na območju UNZ Koper 29.6.1991

Od oboroženega spopada do diplomatskega dogovora

Vojna se je kasneje razplamtela po vsej državi in se po desetih dneh končala s premirjem ter sprejetjem Brionske deklaracije. Po dolgih, petnajsturnih pogajanjih med delegacijo Evropske unije ter slovensko, hrvaško in zvezno stranjo je bilo dogovorjeno, da se ustavijo vse sovražnosti. Slovenija je za tri mesece zamrznila svoje osamosvojitvene aktivnosti, a sta slovenska vojska in policija ohranili popolno suverenost na domačem ozemlju. Predhodnica te diplomatske rešitve pa se je znova rodila na Primorskem. Dolgoletna medsebojna poznanstva med predstavniki primorskih občin in lokalnimi predstavniki JLA so obrodila sadove. Že 29. junija so stekla naporna pogajanja - dopoldne v Sežani, ob 14.00 pa v stavbi občine Koper. Kljub grožnjam, očitkom in zbadanju je zmagal razum. Podpisani zapisnik je postal temelj za medsebojno zaupanje, kar je 3. in 4. julija privedlo do tega, da se je JLA umaknila z mejnih prehodov nazaj v svoje kasarne.

Dokončni zgodovinski epilog je napočil oktobra 1991, ko so zadnje enote jugoslovanske vojske skozi Luko Koper za vselej zapustile slovensko ozemlje. Proces demilitarizacije s strani JLA je bil končan, samostojna Slovenija pa je lahko končno zadihala s polnimi pljuči in začela uresničevati tisočletne sanje svojih prednikov - biti sam svoj gospodar na svoji zemlji.