(Pogovor s pesnikom dr. Marcellom Potoccom) Glasovi preteklosti in nemiri sedanjosti

Čas, zgodovina in kritika sodobnega sveta

Če bi morali s tremi besedami opisati, v čem se vaša zbirka Dnevnik zelene premičnice razlikuje od prejšnjih, katere besede bi izbrali in zakaj?

Izbral bi besede − celota, čas in družbena kritika. Celota zato, ker je zbirka premišljeno zgrajena tako, da se posamične pesmi težko berejo ločeno; čas, ker se v njej kot kronotop pripovedi izmenjujejo pretekli, sedanji in prihodnji čas − in slednjič družbena kritika, ker se skozi pripovedi o preteklosti in prihodnosti zrcali družbena kritika današnjega časa.

Na kratko predstavite kompozicijo zbirke. Kako naj razumemo naslov Dnevnik zelene premičnice?

Dnevnik zelenega planeta … V eni izmed recenzij zbirke je bilo rečeno, da gre dejansko za dnevnik: beleženje življenja tega našega planeta. Do neke mere ta opredelitev drži. Zbirka je sestavljena konceptualno in zato premišljeno. V njej se pojavljajo pripovedovalci, ki so večinoma živeli v preteklosti, nekaj govorcev je fantazijskih, iz prihodnosti, za nekatere − pa pravijo literarni kritiki − se zdi, da so ne-osebni, kot bi govorila nekakšna vesoljska ladja v prihodnosti. Skozi te govorce skušam zarisati trenutke v zemeljskem času, ki so bistveno povezani s kritiko sedanjosti. Govorim o dveh glavnih temah: o vseh vrstah fizičnega in še bolj psihičnega ter ideološkega nasilja, vključno s tragedijami Indijancev, Tibetancev, Arabcev in Palestincev in o izvoru zablodelega družbenega sistema sodobnosti. Govorijo tudi o svobodi − če parafraziram eno od svojih govork, Roso Luxemburg: svoboda ni v kakršni koli nadvladi moči, ampak v tem, da človek drugemu pusti prosto izbiro.

V vaši novi zbirki Ovid svetuje: “Nikdar in nikoli ne ljubi brez maske.” Ali to velja tudi za pisanje poezije?

Glede na to, da ne govorim z avtorskim glasom, se na prvi pogled mogoče zdi tako. Ampak ne … za pisanje poezije to ne bi smelo veljati. Tudi kadar v poeziji ne zaznamo avtorskega glasu, mora vselej delovati “zares”, brez prenarejanja in brez modnosti, ki se dogaja tudi v pesniškem in literarnem prostoru. Predvsem pa naj bo izrečena brez z modnostjo povezane površinskosti, ki ni nič drugega kot površinski odnos do sveta samega. Prav tu sem sam pri sebi pogosto kritičen do nekaterih sodobnih poetik, kjer se po mojem mnenju dogaja prav to: da se nadevajo maske, da ne bi bili brutalno direktni predvsem do sebe. Ker se je lažje gibati v pesniškem mehurčku, ki si ga ustvaril.

Pesniška zbirka Marcella Potocca Dnevnik zelene premičnice, v kateri se skozi večglasne pripovedi prepletajo zgodovinski spomini, različni jeziki in kritičen pogled na sodobni svet.

Med pesniško tradicijo in večglasjem

Ob branju vaše zbirke sem pomislil na T. S. Eliota: na objektivni korelativ (pesnik čustva ne izrazi neposredno, temveč prek predmetov, situacij in dogodkov, ki ga v bralcu prikličejo) in na Pusto deželo z njenimi fragmenti, večjezičnostjo in opombami. Kako gledate na to povezavo? Ali lahko Dnevnik zelene premičnice beremo kot svojevrsten pesniški pogovor s Pusto deželo?

Doslej so jo precej soglasno opredeljevali skozi oči Dantejeve Božanske komedije. Ne samo zato, ker se reference na Danteja v njej pojavljajo kar pogosto, tudi Dante sam je v zbirki eden izmed prej omenjenih zgodovinskih govorcev. Toda pri korespondencah z Dantejem gre bolj za to, da je v zbirki uporabljen princip govorcev, ki iz zasmrtja − vsaj večinoma gre za govorce, ki bralca nagovarjajo po svoji smrti − izražajo kritiko sodobnih družbenih in političnih razmer. Kljub temu drži, da je prav tako mogoče pomisliti na Eliota. Ne toliko zaradi večjezičnosti, kolikor spričo dejstva, da prihaja v zbirki do notranjega dialoga med posamičnimi govorci, pa tudi njihovega dialoga z izseki mojega avtorskega glasu, ki se vendarle skriva, dobesedno skriva, na posamičnih mestih v zbirki. Pred dobrim mesecem je bil na literarno−kritiškem festivalu Pranger v zvezi z zbirko izpostavljen koncept polifonije, torej večglasnosti, ki ga je v literarno teorijo uvedel ruski raziskovalec iz prve polovice 20. stoletja Mihail Bahtin. On ga je sicer uporabljal v zvezi z romanom. Polifonija se v moji zbirki dogaja na obeh ravneh: kot dialogiziranje med različnimi govorci, pa tudi kot mešanje, preklapljanje iz jezika v jezik. Posamični govorci namreč v svoj govor zamešajo tuje jezike, to so bodisi njihovi materni jeziki bodisi jeziki njihovih kolonizatorjev. Takšna večjezičnost, ki jo je uvedel Eliot, je v sodobnih literarnih analizah eksplicitno razumljena kot znak bahtinovske dialoškosti.

V povezavi z večjezičnostjo se samo po sebi postavlja vprašanje, kako naj se s prehajanjem iz jezika v jezik sooči bralec. Na koncu knjige so obsežne opombe s prevodi tujejezičnih odlomkov. Kakšen način branja svetujete: naj bralec opombe bere sproti ali naj se najprej prepusti zvoku jezikov?

Mislim, da ne morem dajati “navodil” bralcu, vsak bralec bo vedel sam zase. Je pa res, da imajo tuji jeziki namenoma potujevalni efekt. Torej − bralca želijo izvreči iz domačnosti lastnega, maternega jezika. Hkrati pa v tujih jezikih − tako, čez palec − v več kot polovici primerov niso prisotne informacije, ki bi bistveno vplivale na razumevanje besedila. Zato brskanje po opombah, po mojem mnenju, pogosto sploh ni nujno potrebno. In še nekaj je res: med tujimi jeziki prevladujeta italijanščina in angleščina, zato so tu, na Primorskem, tujejezični izseki v zbirki verjetno nekoliko manjši problem (smeh).

Ko klasika sreča mladega bralca

Za konec … Že v zbirki Odisej(ka) v labirintu ste načeli temo umeščanja pravljic v sodobni svet. Robin Hood, eden od govorcev nove zbirke, posmehljivo ugotavlja, da njegove zgodbe ne poznajo, ker otroci ne berejo, poleg tega pa ima zgodba zaradi nasilja z loki oznako 12+. V isti pesmi navaja rapersko besedilo, ki je veliko bolj nasilno, a je otrokom prosto dostopno. Ali lahko to razumemo kot poziv, naj bo kanon mladinske književnosti pogumnejši, če želi otroke sploh še nagovoriti?

Če sem povsem iskren, je to verjetno najšibkejša pesem zbirke (smeh). In če sem še enkrat povsem iskren − nimam pravega odgovora na vprašanje, kakšen naj bi bil v sodobnosti kanon mladinske književnosti. Kot oče − in pogosto tudi kot član komisij naših magistrskih nalog na Slovenistiki − se že vsaj dve leti sprašujem, kje je prava meja. Tudi pri tem, kako otroke motivirati za branje. Na eni strani nisem pristaš poenostavljenih verzij kanonskih besedil za šolsko rabo, zdaj govorim o kanonu književnosti za odrasle. Literatura vendarle ni samo vsebina, ampak tudi način, kako je ta vsebina povedana. Na drugi strani − in to je moja zelo osebna dilema − kje je meja, kjer ne zdrži več argument “bolje, da otroci sploh berejo” − čeprav berejo nekakovostno mladinsko literaturo. Seveda se zavedam, da je večina mladinskih del, ki sem jih kot otrok bral sam, za mojega otroka izkustveno, pa tudi stilistično izredno oddaljena. Kot veste sami, ker se s tem ukvarjate raziskovalno, sodobna literarna zgodovina poudarja tudi pomen ponovljivosti v mladinskih delih, recimo temu poenostavljeno, žanrskosti. A tudi pri ponovljivosti ni popolnoma vseeno, kako kakovostno je neko delo napisano. Sam sem, recimo, zelo skeptičen do trenutnega fenomena, ki sliši na ime Rick Riordan. Po drugi strani pa − po njegovi zaslugi je moja hči nora na antične bogove in je − zaradi Marsa v naslovu uvodnega stavka − na pretočni platformi Tidal sama izbrskala suito Planeti britanskega skladatelja Gustava Holsta. Z drugimi besedami … tudi sam tukaj tipam v temi … Pa vendarle, vprašanje branja pri otrocih je danes izrazito pereče vprašanje in malodane z vsakim mesecem pravzaprav postaja še bolj pereče in kompleksno, mi pa ne pokažemo prav dosti kreativnosti, da bi našli odgovore. Ampak če skušam vendarle odgovoriti na vaše vprašanje: zdi se mi, da je smiselno izbirati kakovostne knjige, ki so otroškemu in mladinskemu bralcu hkrati izkustveno čim bližje. Nato pa te knjige spraviti do bralcev. Pri prvem delu so slovenske prakse, kot so Rovka Črkolovka ali Zlate hruške, zelo vzoren primer. Pri drugem delu − kako te knjige spraviti do bralca − pa sem malo manj prepričan, posebej če upoštevam svojo osebno izkušnjo v družini. Nemara moja osebna izkušnja izhaja iz dejstva, da moja hči obiskuje šolo v Italiji in je zato bolj oddaljena od slovenskih knjižnic in knjigarn. Po drugi strani … po moji oceni so italijanski učbeniki, ki so namenjeni branju − antologije, kot jih imenuje moja hči − doslej bili uspešnejši od slovenskih. No, za knjige tako imenovanega alternativnega kanona, torej knjige, ki si jih mladi priporočajo med seboj in ki niso nujno višek leposlovja, pa tako ali tako velja, da promocije niti ne potrebujejo. Kar me navdaja z zelo mešanimi občutki. 

Vanja Petrović, asistent na Oddelku za slovenistiko