AID HCH - presežek pri razvoju humanistike in kulturne dediščine z UI

Uporaba orodij umetne inteligence je že močno uveljavljena v naravoslovju, medicini in tehnoloških vedah: omenjeni članek, objavljen v reviji Nature, brez dlake na jeziku govori o tem, kako lahko “večagentski sistem umetne inteligence služi kot podpora strukturiranemu znanstvenemu mišljenju in ustvarjanju novih znanstvenih hipotez”. Pozor, ne več zgolj kot (zmerno zanesljivo) orodje za iskanje člankov in izboljšavo akademske angleščine, pač pa kot “agent”, ki je sposoben generirati hipoteze. Ne sme nam uiti globina izraza agent, ki izhaja iz latinskega izraza agens - “nekaj (samostojno) delujočega”.

Humanistika se v razpravah o umetni inteligenci pogosto pojavi kot nekaj preveč plemenitega, da bi se je ta nova tehnologija sploh lahko dotaknila. V tem se skriva nekaj platonističnega, češ, le posvečeni umi morejo prodreti v skrivnosti in globine človeškega. Na neki način to drži: kdo bi bolje motril in umeval človeka kakor prav človek? A vendar ima ideja, da je humanistika za umetno inteligenco neprikladna, tudi temnejšo plat, ki se bolj drži razprav o prepadu med vedami, ki se jih drži oznaka STEM, ter “mehkimi” (in posledično bolj nejasnimi) vedami, kot je denimo zgodovina ali, bog ne daj, filozofija. In vendar moramo pristaviti, da so se ta polja že dolgo tega odprla računalniški kvantifikaciji velikega števila podatkov: računalniško podprte študije besednega reda, pojavnosti besedišča ipd. so celo v tako “zaprašenih” vedah kot je klasično jezikoslovje, stare že več kakor pol stoletja.

Humanistika ni izjema pri digitalni preobrazbi

Humanistika in raziskovanje kulturne dediščine kot eno od njenih področij torej pri odprtosti za rabo UI nista izjema. Prav na tem presečišču nastaja projekt AID HCH - presežek pri razvoju humanistike in kulturne dediščine z umetno inteligenco, eden največjih slovenskih raziskovalnih projektov na področju povezovanja umetne inteligence, humanistike in dediščinskih ved. Projekt, ki se je začel januarja 2025 in bo trajal do konca leta 2027, financira Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije (ARIS) v okviru velikega temeljnega raziskovalnega projekta.

Temeljna ideja projekta izhaja iz dejstva, da se količina digitaliziranih zgodovinskih virov, arhivskega gradiva, knjižničnih zbirk, fotografij, tridimenzionalnih modelov in okoljskih podatkov iz leta v leto eksponentno povečuje. Čeprav digitalizacija omogoča lažji dostop do teh vsebin, njihova dejanska raziskovalna vrednost pogosto ostaja neizkoriščena. Raziskovalci se soočajo z ogromnimi količinami heterogenih podatkov, ki jih je brez naprednih računalniških metod skoraj nemogoče celovito analizirati. Umetna inteligenca zato predstavlja priložnost za razvoj novih raziskovalnih metod, ki lahko bistveno pospešijo in poglobijo razumevanje zgodovinskih procesov, kulturnih pojavov in materialne dediščine.

Projekt AID HCH združuje raziskovalce s področij zgodovine, arheologije, računalništva, prava, dediščinske znanosti, knjižničarstva in konservatorstva. V njem sodelujejo Univerza v Mariboru, Univerza v Ljubljani, Univerza na Primorskem, Narodna in univerzitetna knjižnica, Univerzitetna knjižnica Maribor, Zavod za gradbeništvo Slovenije ter Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Takšna interdisciplinarna sestava partnerstva je ključna, saj razvoj umetne inteligence za humanistiko zahteva hkratno razumevanje tehnoloških, metodoloških, etičnih in pravnih vprašanj.

Posebna vrednost projekta je v tem, da ne obravnava umetne inteligence zgolj kot tehnološko orodje, temveč kot sredstvo za oblikovanje novih raziskovalnih pristopov. Raziskovalci izhajajo iz spoznanja, da digitalna preobrazba humanistike ni zgolj vprašanje avtomatizacije obstoječih postopkov, ampak priložnost za redefinicijo raziskovalnih metod in načinov ustvarjanja znanja. Cilj ni nadomestiti raziskovalca, temveč mu omogočiti učinkovitejše delo z velikimi količinami podatkov in odpiranje novih raziskovalnih vprašanj.

Slovenski humanistični in dediščinski podatkovni prostor kot temelj razvoja

Eden najpomembnejših ciljev projekta je razvoj prvega slovenskega humanističnega in dediščinskega podatkovnega prostora (SHHDS). Gre za infrastrukturni okvir, ki bo omogočal odgovorno deljenje, povezovanje in uporabo podatkov iz različnih ustanov in raziskovalnih okolij. Takšen podatkovni prostor predstavlja osnovo za uporabo umetne inteligence, saj sodobni algoritmi svojo moč črpajo predvsem iz velike količine kakovostnih in medsebojno povezanih podatkov.

Vzpostavitev podatkovnega prostora pa ni zgolj tehnični izziv. Projekt se intenzivno ukvarja tudi z vprašanji avtorskih pravic, varstva podatkov, etičnih načel in pravnih okvirov za deljenje informacij. Humanistični in dediščinski podatki pogosto vsebujejo občutljive vsebine, različne oblike intelektualne lastnine ali specifične kulturne pomene. Zato je eden od osrednjih ciljev projekta oblikovanje metodoloških, pravnih in etičnih smernic za odgovorno uporabo umetne inteligence na področju kulturne dediščine.

Projektna skupina si je zastavila več temeljnih raziskovalnih izzivov, ki se dotikajo različnih aspektov znanstvenega udejstvovanja, kakršno je denimo razumevanje preteklosti. Zgodovinske raziskave pogosto zahtevajo pregledovanje ogromnih količin razpršenih virov, kar je časovno in kadrovsko izjemno zahtevno. Umetna inteligenca lahko pomaga pri prepoznavanju vzorcev, povezav in tematskih sklopov v velikih korpusih besedil ter omogoči hitrejše odkrivanje informacij, ki bi jih bilo sicer težko opaziti. S tem odpira nove možnosti za raziskovanje kompleksnih zgodovinskih procesov in družbenih pojavov.

Podobno pereč je izziv, ki se pojavlja na področju konservatorstva in varovanja kulturne dediščine, kjer se odločitve pogosto sprejemajo na podlagi že nastalih poškodb. Projekt želi s pomočjo umetne inteligence razviti modele napovednega vzdrževanja, ki bodo na podlagi okoljskih podatkov, podatkov o materialih in zgodovine posegov omogočali zgodnejše zaznavanje tveganj za propadanje dediščinskih objektov in predmetov. Takšen pristop bi lahko bistveno izboljšal preventivno konserviranje in dolgoročno zmanjšal stroške ohranjanja dediščine.

Od zgodovine žensk do preventivnega varovanja dediščine

Pomemben del projekta predstavljajo konkretne študije primerov, na katerih bodo razvite metode tudi preizkušene. Med njimi izstopa raziskovanje zgodovine žensk v Julijski krajini v prvi polovici 20. stoletja ter preučevanje razvoja slovenske nacionalne identitete. Gre za raziskovalni področji, na katerih obstajajo obsežni, vendar razpršeni zgodovinski viri, ki jih je mogoče z uporabo umetne inteligence povezovati in analizirati na nove načine. Projekt bo tako prispeval ne le k tehnološkemu razvoju, temveč tudi k novim zgodovinskim spoznanjem. Nasploh je učinkovitejše preučevanje virov, ki vsebujejo mnogotere in zelo številne podatke, eno od prioritetnih polj projekta, ki se tako posveča tudi denimo epigrafskim virom.

Študije primerov so osredotočene tudi na interpretacijo in restavriranje kulturne dediščine, uporabo naprednih metod analize slik, tridimenzionalnih modelov in senzorskih podatkov itn., ki bodo omogočili boljše razumevanje stanja dediščinskih objektov ter učinkovitejše načrtovanje konservatorskih posegov.

Pomemben vidik projekta je tudi njegova umeščenost v evropski raziskovalni prostor. AID HCH je tesno povezan z evropskimi raziskovalnimi infrastrukturami E-RIHS, CLARIN in DARIAH ter s pobudo Evropskega sodelovalnega oblaka za kulturno dediščino (European Collaborative Cloud for Cultural Heritage - ECCCH). Slovenija doslej na področju podatkovnih prostorov za kulturno dediščino ni imela usklajene nacionalne pobude, zato projekt predstavlja pomemben korak k vključevanju slovenskih raziskovalcev in ustanov v evropske tokove razvoja digitalne humanistike in dediščinske znanosti.

Projekt je razdeljen v štiri razvojne faze. V začetni fazi poteka usklajevanje raziskovalnih vprašanj, metodologij in tehnoloških pristopov. Sledi faza zbiranja in kategorizacije virov ter razvoja metapodatkovnih struktur. Tretja faza je namenjena analizi in sintezi podatkov z uporabo umetne inteligence in prostorsko-časovne analitike. Zadnja faza pa je osredotočena na trajnost, diseminacijo rezultatov in dolgoročno uporabo razvite infrastrukture ter metodologij.

AID HCH tako ni zgolj raziskovalni projekt, temveč ambiciozna nacionalna pobuda za oblikovanje novega raziskovalnega ekosistema. Njegov pomen presega posamezne znanstvene discipline, saj odpira prostor za sodelovanje med humanistiko, računalništvom, dediščinsko znanostjo in pravom. Hkrati postavlja temelje za odgovorno uporabo umetne inteligence v raziskovanju preteklosti, interpretaciji sedanjosti in varovanju kulturne dediščine za prihodnje generacije. 

izr. prof. dr. Gregor Pobežin, Oddelek za arheologijo in dediščino in Inštitut za arheologijo in dediščino