Jan Cotič

Če jo bo žalil, bo moral iz hiše

Na valovih znanja
, posodobljeno: 14. 10. 2026, 17:45

Poročna pogodba iz Dola pri Hrastovljah iz leta 1580 razkriva, kako sta zakonca poskrbela za skupno premoženje in ženino prihodnost. Med njenimi določili je tudi pravica, da po moževi smrti iz hiše odslovi njegovega nespoštljivega sorodnika.

Če jo bo žalil, bo moral iz hiše

Na majhni površini so zapisani dogovori, ki naj bi preživeli čas in varovali prihodnost žene.

SI_PAK_0335 t.e. 1 a. e. 64

Kaj mora biti zapisano v poročni pogodbi, da nas pritegne še skoraj pol tisočletja pozneje? V listini iz Dola pri Hrastovljah je to določilo, ki si ga zlahka predstavljamo tudi brez poznavanja starih pravnih običajev. Če bi po moževi smrti z ženo živel njegov sorodnik, pa je ne bi hotel poslušati ali bi jo žalil, bi ga lahko odslovila iz hiše. Med vrsticami o premoženju in dedovanju tako nenadoma zaslišimo nekaj zelo človeškega: skrb, da bo imela žena v svojem domu tudi besedo.

Mednarodni dan starejših, ki smo ga zaznamovali 1. oktobra, je bil priložnost za razmislek o varnosti, samostojnosti in dostojnem življenju. V tej luči lahko beremo tudi poročno pogodbo iz Dola pri Hrastovljah. Čeprav ne vemo, koliko sta bila zakonca ob poroki stara, njun dogovor razkriva skrb za čas, ko bi skupno življenje prekinila smrt. Kako zagotoviti, da bo preživeli zakonec ohranil dom, možnost odločanja in spoštovanje ljudi okoli sebe? To vprašanje povezuje njuno zgodbo z današnjim časom.

Listino hrani Pokrajinski arhiv Koper, podrobneje pa jo je v svojem prispevku raziskala Zdenka Bonin. Gre za droben kos pergamenta, velik komaj 12 × 18 centimetrov. Na njem ni razkošnega okrasja, ki bi že na prvi pogled napovedovalo veliko zgodbo. Zapis pa nas popelje v leto 1580, v hišo Matheusa Saua v Dolu pri Hrastovljah. Tam sta poročno pogodbo sklenila Andreas Bonaza in Orsola, hči pokojnega Iuana Saua.

Za oba je bila to druga poroka. Že ta podatek odpira vrsto vprašanj, na katera ohranjeni zapis ne odgovori. Kakšno življenje sta imela za seboj? Kaj sta pričakovala od nove skupnosti? Kakšni odnosi so ju povezovali s sorodniki? Listina ne pove niti njune starosti niti poklica. Prav tako ne vsebuje natančnega seznama imetja, ki sta ga prinesla v zakon. Oseb, ki stopita pred nas z imeni, zato ne moremo opisati do zadnje podrobnosti. Lahko pa precej jasno preberemo, kaj sta želela urediti.

Pri sklepanju pogodbe sta bila navzoča kubejski kaplan Gregorius Glauina in Georgius Ritar iz Hrastovelj. Zapisal jo je Simeon, župnik v Kubedu, ki je bil obenem javni notar po cesarski avtoriteti. Srečanje se je torej odvilo v hiši, ob pričah in človeku, ki je dogovoru znal dati veljavno pisno obliko. Ali je bila hiša Matheusa Saua nevestin dom ali dom katerega od njenih sorodnikov, lahko le ugibamo. Skupni priimek je zanimiva sled, ne pa zanesljiv dokaz sorodstva.

Pogodba pove, da sta zakon sklenila po istrskih in krajevnih običajih na način, imenovan »kot brat in sestra«. Nenavadna besedna zveza današnjega bralca za trenutek ustavi. Z njo so opisovali premoženjsko skupnost zakoncev. Pri tako imenovanem zakonu po istrsko sta mož in žena postala solastnika skupnega imetja, vsak do polovice. Med trajanjem zakona nobeden od njiju ni smel odtujiti svojega deleža brez soglasja drugega. Za skupno življenje je to pomenilo jasno pravilo: pri ravnanju s premoženjem je bilo treba upoštevati oba.

Skupno premoženje in življenje po moževi smrti

Tak način urejanja odnosov je imel v istrskih mestih dolgo tradicijo. Poznali so ga v Kopru, Izoli in Piranu, o njem govorijo mestni statuti in starejši notarski zapisi. Ob njem so obstajali tudi drugačni običaji, zato ni mogoče vseh porok v Istri spraviti v isti okvir. Dolška pogodba je zanimiva prav zato, ker splošno pravilo poveže s konkretnima človekoma in njunimi dogovori. Za zgodbo Andreasa in Orsole je bistveno, da se vprašanje skupnega imetja nadaljuje z vprašanjem, kdo bo z njim upravljal po moževi smrti.

Andreas je Orsoli obljubil, da bo, če ne bosta imela skupnih otrok in bo umrl pred njo, uporabljala in upravljala njegovo hišo, premičnine in nepremičnine. V pogodbi je tako vnaprej dobila zagotovilo za življenje po njegovi smrti. To ni pomenilo, da bi vse premoženje brez omejitev postalo njena last. Listina posebej ureja njeno uporabo in upravljanje premoženja ter njegov poznejši prehod na dediče. Toda za ženo je bila možnost, da ostane v hiši in vodi gospodarjenje, lahko odločilna za nadaljnje življenje.

Dogovor je predvidel tudi skupno bivanje z enim od Andreasovih sorodnikov, če bi ga Andreas za to določil. Ta bi smel ostati pri Orsoli in skupaj z njo upravljati imetje. Nato sledi določilo, zaradi katerega stara pogodba postane tako nazorna: če je sorodnik ne bi hotel poslušati ali bi ji govoril nespodobnosti, bi ga lahko izgnala iz hiše. Pravica do bivanja pod isto streho je imela mejo. Sorodstvena vez z umrlim možem mu ni dajala proste poti, da bi prezrl žensko, ki je tam ostala.

Iz tega odstavka ne moremo sklepati, da so bili odnosi v družini že ob poroki slabi. Prav tako ne vemo, ali je Orsola takšno določilo posebej zahtevala ali kako je potekalo dogovarjanje. Pogodbe urejajo tudi razmere, za katere sklenitelji upajo, da se ne bodo uresničile. Vendar je pomen zapisanega jasen: možnost nespoštljivega ravnanja so predvideli in ji določili posledico. Orsoli se po tej pogodbi ne bi bilo treba zgolj sprijazniti z njim. V rokah bi imela zapisano podlago, da ukrepa.

Kaj se skriva med določili pogodbe

Tu je tudi razlog, da se ob listini ustavimo danes. Dom je lahko varen le toliko, kolikor so varni odnosi v njem. Zapisovalec pogodbe tega seveda ni povedal z današnjimi besedami. Govoril je o hiši, imetju, sorodnikih in ravnanju, ki ga žena ne bi bila dolžna prenašati. Prav s temi konkretnimi določili pa nam omogoča, da za starim pravnim jezikom prepoznamo vsakdanjo skrb. Kdo bo odločal? Kdo bo moral koga poslušati? Kaj se bo zgodilo, če skupno življenje ne bo več znosno?

Če zakonca ne bi imela skupnih otrok, naj bi premoženje po Orsolini smrti pripadlo Andreasovim sorodnikom. Če pa bi zakonca imela skupne sinove ali hčere, je pogodba predvidela dedovanje njunih otrok. Dogovor je tako povezoval potrebe preživele žene in prihodnost premoženja. V njem se srečajo pričakovanja zakoncev, morebitnih potomcev in širše družine. Ob poroki navadno najprej pomislimo na praznovanje, takšni dogovori pa pokažejo, koliko življenjskih vprašanj je bilo treba rešiti ob nastanku novega gospodinjstva. Obljuba skupnega življenja je imela tudi povsem stvarno plat.

Zapis je zanimiv še zaradi človeka, ki ga je sestavil. Simeon je združeval duhovniško in notarsko službo, kar je bilo po ugotovitvah Zdenke Bonin za ta čas že redko. Osrednji del pogodbe je napisal v italijanščini, njen uvod in sklepne dele pa v latinščini. Ob zaključku je dodal svoje ime in notarski znak. Ta je viden tudi na reprodukciji: izrisan je v spodnjem levem delu listine in je njen najbolj opazen likovni poudarek. Z njim je notar potrjeval zapisani pravni dogovor.

Ob pogledu na fotografijo se zato splača za hip ustaviti. Na majhni površini se stiskajo imena, kraji, obljube in pogoji za prihodnost dveh ljudi. Za današnje oko težko berljive vrstice so nekoč pomenile zapis, na katerega bi se bilo mogoče sklicevati. Tudi priče in notarjev znak so imeli svoj namen. Dogovor je moral preseči trenutek, v katerem je nastal, in veljati tudi pozneje, ko vseh navzočih morda ne bi bilo več. Prav zato je bila skrbno zapisana ženina prihodnost tako pomembna.

Od zapisa do usode, ki je ne poznamo

Kako sta Andreas in Orsola nato živela, iz te pogodbe ne izvemo. Boninova o Orsolini poznejši usodi ni našla podatkov, Andreas pa se pojavi še v listini iz leta 1591, ko je bil že pokojni. Ta govori o zastavi tretjine njegove hiše zaradi posojila in o njenem odkupu na dražbi. Kratek podatek odpira novo poglavje družinske zgodbe, vendar ga z znanim gradivom ne moremo dopisati. Predvsem nam ne pove, ali je Orsola takrat še živela in kako so se določila poročne pogodbe uresničevala v praksi.

Čeprav ostaja veliko vprašanj odprtih, je ohranjeni zapis dragoceno pričevanje. Ne ponuja nam celotnega življenja dveh ljudi, ohrani pa trenutek, ko sta skušala urediti skupno prihodnost. Skoraj pol tisočletja pozneje nas v pogodbi še vedno pritegne vprašanje, kako poskrbeti za človeka, ki ostane sam. Oktobrski razmislek o dostojanstvu in varnosti zato lahko začnemo tudi s tem drobnim pergamentom iz Dola. Med določili o hiši in dedovanju je namreč ostala zapisana zelo konkretna meja: če bo sorodnik ženo žalil, bo moral iz hiše. 

Pokrajinski arhiv Koper, SI_PAK/0335, Zbirka listin, št. 64: poročna pogodba iz Dola pri Hrastovljah, 1580.

Bonin, Zdenka: Poročna pogodba iz leta 1580 iz Dola pri Hrastovljah. V: Ad fontes. Otorepčev zbornik. Uredila Darja Mihelič. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2005, str. 127–137.

Pokrajinski arhiv Koper: Zbirka listin: delni izpis popisa Zbirke listin za strokovni izpit: signatura fonda 335. Izdelala Zdenka R. Bonin; mentor France M. Dolinar. Koper: Pokrajinski arhiv, 1996.