Dalmatinec, ki je od doža zahteval spoštovanje starosti

Dalmatinska šola svetih Jurija in Trifuna v Benetkah je oktobra letos praznovala 575-letnico delovanja. Po slovesni maši, ki jo je v cerkvi San Giovanni di Malta daroval beneški patriarh Francesco Moraglia, so predstavili monografijo Cristallo d'acqua (Vodni kristal), ki so jo napisali dr. Tilen Glavina in dr. Massimo Sbarbaro z Inštituta za zgodovinske študije Znanstveno-raziskovalnega središča (ZRS Koper) ter Mauro Bondioli s hrvaškega inštituta za pomorsko dediščino Ars Nautica.

Sin dalmatinskega tesarja

Baldissera Drachio se je rodil okoli leta 1533 v družini, ki se je iz Dalmacije priselila v Benetke in se naselila v predelu Castello, nedaleč od Arsenala. Oče je bil ladijski tesar v največji državni ladjedelnici tedanje Evrope; kako je razumel svoje poreklo, razkriva njegova oporoka iz leta 1563, ki jo hrani beneški državni arhiv in so jo avtorji prvi odprli in prepisali. V njej se predstavi kot “Zuan de Drago de Dalmatia”, Ivan Drago iz Dalmacije, kar odpira domnevo, da priimek, ki se je v Benetkah spremenil najprej v Drago in nato v Drachio, izhaja iz imena Dragan.

Sin je šel dlje od očeta. V Arsenal je vstopil leta 1546, leta 1571 pa je bil že predstojnik ceha ladijskih tesarjev. Leta 1586 je predlagal reformo, ki bi skrivne šablone posameznih mojstrov nadomestila z enotnimi načrti za galeje, uvedla skupni popis materiala in strožji nadzor nad delom; šlo je za nekakšno industrijsko racionalizacijo, ki je prehitevala svoj čas. Delavci so se uprli z nasiljem. Drachio sedem let ni smel vstopiti v Arsenal, na ulicah so ga zmerjali, pri hiši v Chioggi pa so ga s čolnom čakali oboroženi možje. Senat ga je na priporočilo patricija Giacoma Foscarinija ponovno sprejel šele leta 1594, enajst let pozneje pa mu je zaradi visoke starosti priznal dosmrtno pokojnino, ne da bi moral še delati v Arsenalu.

Voda, ki je postala kristal

Spis, ki ga je Drachio poslal dožu Leonardu Donàju, ima dva dela. V Starosti (La Vecchiezza) se zgleduje po Ciceronovem dialogu, vendar ga obrne. Najprej prizna, da starost telesu jemlje lepoto in moč, nato pa prav iz tega izpelje trditev, da je modri starec za državo nepogrešljiv svetovalec. V Zagovoru (L'Apologia) našteje zasluge in krivice, ki se nanašajo na starost, zaključi pa s prispodobo, po kateri je knjiga dobila naslov. Narava, pravi, lahko vodo spremeni v kristal, tega pa ne more spet spremeniti nazaj v vodo. Dvainšestdeset let službe je tudi Drachia spremenilo v trd kristal. S tem je sporočil dožu, da starega moža ni več mogoče ne podkupiti, ne upogniti.

Benetke so bile država starcev, saj so doža v povprečju izvolili pri dvainsedemdesetih letih, ugled starosti pa je pripadal predvsem plemičem. Drachio, ki ni bil plemič, je zahteval, naj enako velja tudi za tiste, ki so državi služili z znanjem in rokami.

Upanje po dolgem mrku

Monografija prinaša prvo celovito objavo rokopisa, ki ga hrani knjižnica muzeja Correr, ob njem pa deset arhivskih dokumentov o Drachiu in njegovi družini. Njegova zgodba obenem pokaže, kako so priseljenci z vzhodne jadranske obale soustvarjali Beneško republiko. Drachio je umrl 11. januarja 1617, ne da bi dočakal priznanje, za katero je prosil. Na nagrobni plošči v cerkvi Santa Maria della Celestia je dal zapisati upanje, da bo nekoč uzrl sonce, ki bo vzšlo iz dolgega mrka. Štiri stoletja pozneje je iz mrka vendarle stopilo vsaj njegovo besedilo. 

Knjiga je izšla v soizdaji Dalmatinske šole in založbe Annales ZRS Koper v okviru raziskovalnega programa Sredozemlje in Slovenija, ki ga sofinancirata Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije (ARIS) in Dalmatinska šola; članom šole so razdelili 550 izvodov, spletna izdaja pa je prosto dostopna na straneh ZRS Koper.