Dr. Rok Svetlič: Prava ne moremo obsojati vnaprej

O pravu nimamo najboljšega mnenja. Moti nas več stvari. Ena od teh je formalizem, neživljenjskost, neprilagodljivost, nepotrebno “kompliciranje”.

1) Razočaranje nad pravom

Kdo še ni čakal ure dolgo na upravni enoti, da bi uredil nujno zadevo in naposled ugotovil, da mu manjka nek obrazec, na katerega ne bi nihče pri zdravi pameti niti pomislil?

Sprejeti moramo dejstvo, da je pravo ta trenutek edini sistem pravil, s katerimi lahko neetična dejanja zaznamo in tudi na učinkovit način preprečujemo.

Toda poleg nepotrebnega formalizma nas pogosto zmoti še nekaj hujšega: vtis imamo, da pravo ni pravično. Ta pomislek ne zadeva le funkcioniranja prava, pač pa spodnese sam njegov temelj. Beseda “pravo” prihaja iz besede “pravičnost”, in če gre tukaj kaj narobe, potlej je reševanje sporov s pomočjo prava nekaj takega kot gašenje požara z bencinom. Nepravičnost prava najpogosteje razumemo kot posledico tega, da ga sprejemajo elite, ki pravila napišejo sebi na kožo. K. Marx je pred poldrugim stoletjem to v Komunističnem manifestu strnjeno povzel: “Pravo je le v zakon povzdignjena volja vladajočega razreda”.

Rad bi pokazal, da je ta očitek vendarle pretiran. Nobenega dvoma ni, da lobistični pritiski in interesi centrov moči pustijo nek pečat na pravu. Toda kljub temu ne moremo mimo dejstva, da je v našem pravu zapisana prepoved goljufanja, tatvine, neupravičenega odpuščanja delavcev, neplačevanja socialnih prispevkov, vrsta zakonov uresničuje načelo solidarnosti in socialne države, zaščito šibkejše stranke, zagotavlja dostopnost do javnega šolstva in zdravstva itd.

Zato je koristno, tako za posameznike kot za družbo v celoti, če začnemo na pravo gledati bolj prizanesljivo. In se naučimo od njega več pričakovati ter zahtevati. Kaj pomagajo delavcu, ki je bil neupravičeno odpuščen, neštete knjige o etiki in morali, ki ležijo na policah v knjižnici? Kaj mu pomaga še tako iskreno prepričanje vseh nas, da se mu je zgodila krivica? Edino orodje, ki na veljaven način opiše to krivico in lahko doseže njeno popravo je - pravo. Drugega orodja nimamo, zato se ga splača vzeti resno.

2) Pravo med humanistiko in družboslovjem

Pri nas pravo razvrščamo med družboslovne in ne med humanistične vede. Torej v družbo sociologije, politologije, ekonomije itd. in ne v družbo filozofije, etike, zgodovine, jezikoslovja itd. Na Pravnem inštitutu pri Znanstveno-raziskovalnem središču v Kopru skušamo to enostranskost presegati in izoblikovati uravnotežen pristop k raziskovanju prava. Smo edini pravni inštitut v Sloveniji, ki ni umeščen v okvir pravne fakultete, kar nam daje pomembno primerjalno prednost. Bližina z drugimi inštituti, ki delujejo v okviru iste hiše - Inštitut za filozofske študije, Inštitut za družboslovne študije, Inštitut za zgodovinske študije, Inštitut za jezikoslovne študije in drugi - nam omogoča izjemno širok pogled na pravo. Zato se skušamo na družbena pravila ozreti tako skozi filozofsko, etično, sociološko optiko, kot tudi skozi spoznanja zgodovinopisja, jezikoslovja itd.

Prav tak pristop omogoča, da lahko razumemo razloge za zadržanost do prava, ki so zakoreninjeni v družbi in tudi - kot poskušam pokazati v tem članku - da so mnogi od njih pretirani in neupravičeni. Pravu moramo priznati tudi njegov zgodovinski prispevek, da so družbe postajale bolj pravične - s sodobnim principom socialne države in človekovimi pravicami na čelu. Le če upoštevamo obe plati prava, lahko pridobimo uvid v razloge za krizo demokracije ter omogočimo soočanje s sodobnimi izzivi, ki iz tega izhajajo.

3) Neetično pravo in etična etika

Prva napaka, ki jo delamo pri pogledu na pravo, je, da ga vidimo kot podrejenega etiki. Če se zgodi krivica, bomo prej rekli, da se je zgodilo nekaj neetičnega, kot da se je zgodilo nekaj protipravnega. Za to obstaja dober razlog. Dogodke najlažje ocenjujemo na podlagi neposrednega občutka za pravičnost, ki je dostopen vsakomur od nas. S pravom je drugače, gre za zapleten in težko razumljiv sistem, ki povrh vsega vsebinsko zaostaja za etiko: šele ko zakonodajalec spozna tisto, kar narekuje etika, naj se loti pisanja zakonov. Naloga zakonodajalca namreč je, da idejo pravičnosti v čim večji meri prelije v zakone. Na kratko, etiko razumemo kot “original”, pravo pa kot “kopijo”.

To je prvi - načelni - razlog za vsakodnevno zadržanost do prava. Drugi razlog je zgodovinski in je za nas Slovence še bolj oprijemljiv: pravo je bilo neštetokrat zlorabljeno s strani režimov. Kot narod imamo s tem poglavjem zgodovine žal zelo bogate izkušnje. Resda zloraba prava ni nekaj novega, slavna spomenica zavržnim dejanjem oblasti je že Sofoklejeva drama Antigona iz 5. stoletja pr. n. št. Vseeno pa ostaja 20. stoletje najbogatejša učilnica tega, kaj lahko postane pravo, če ga dobi v roke totalitarni režim.

To sta dva poglavitna razloga, načelni in zgodovinski, zaradi katerih smo do prava zadržani in krivice raje presojamo s pomočjo etike. Pravo naj bi bilo v najboljšem primeru kopija originala, tj. etičnega uvida, in zato vselej v neki meri nepopolno. V najslabšem primeru pa naj bi bilo pravo meč v rokah oblasti in vse je odvisno od tega, do kod je oblastna elita pripravljena iti: le do izkoriščanja množic ali vse do zločinskih dejanj.

4) Etično pravo in neetična etika

Ta zadržanost do prava - čeprav v mnogih vidikih razumljiva - je žal enostranska in dolgoročno škodljiva. Videli bomo, da etika potrebuje pravo, kot pravo potrebuje etiko. Ne smemo pozabiti, da so se vsi veliki totalitarni režimi 20. stoletja sprva pojavili prav kot etični koncepti. Boljševizem je zrasel iz hrepenenja po pravičnejšem svetu. Fašizem in nacizem sta se hranila iz frustracije, iz prepričanja, da se je italijanskemu in nemškemu narodu zgodila krivica. In da imata zato pravico do povrnitve zgodovinske veličine za vsako ceno.

Miniti je moralo nekaj časa, da so te zavržne ideje o “pravičnosti” postale del pravnega sistema, da so sodišča v imenu le-teh razsojala. Ne smemo pozabiti, da se je tedanje pravo temu upiralo, Adolf Hitler je bil npr. obsojen na zaporno kazen. Neštetokrat je bilo zastavljeno vprašanje, ali bi se dalo barbarstvo totalitarizmov 20. stoletja preprečiti. Dogajanja v Evropi so bila tedaj tako silovita, da marsikdo o tem dvomi. Toda, če bi se vendarle dalo pogubo preprečiti, bi pri tem imelo ključno vlogo prav pravo!

Gre za sistem, ki nastaja počasi in je izjemno razvejan. Zato se ne pusti tako hitro obrniti na glavo, kot se spreminja mnenje udeležencev populističnih političnih zborovanj. Če je bilo kaj upanja, da npr. nacizem ne bi začel uresničevati svojih idej, je to upanje slonelo prav na pravnem redu weimarske republike in njenih institucijah.

5) Pravu v zagovor

Pravo in etika se ne izključujeta neizogibno. To se seveda lahko zgodi, pravo lahko postane instrument za zločinske politike. Toda lahko se zgodi tudi obratno: tudi etika lahko izgubi glavo! V demokratičnih ureditvah so v pravo vnesene vse ključne vrednote, ki jih imamo za temelj našega sobivanja. Prepovedani so zločini, žalitev, tatvina, korupcija in tako naprej. Sprejeti moramo dejstvo, da je pravo ta trenutek edini sistem pravil, s katerimi lahko neetična dejanja zaznamo in tudi na učinkovit način preprečujemo.

Seveda imamo slabe in celo krivične zakone, ki jih bomo morali spremeniti in približati človeku. Kljub temu ni prav, če pravo obsojamo že vnaprej. Prava ne smemo idealizirati, lahko ga pa jemljemo kot orodje, od katerega moramo zahtevati največ, kar nam lahko nudi.