Nataša Čepar
ZRS Koper

(INTERVJU) Jože Pirjevec: Kardelj - tako kot Tito - še vedno vzbuja močna čustva

Na valovih znanja
, posodobljeno: 9. 09. 2026, 4:55

“Kardelja sem poskušal prikazati čim bolj objektivno: kdo je bil, kako je doživljal svoj čas, kako se je boril za boljše življenje, če treba tudi z nasiljem. V njem je bila globoka dvojnost. Verjel je v marksizem, v ideologijo, ki je obljubljala bratstvo na zemlji, pri čemer je bil prav zaradi tega svetlega cilja – kot tudi mnogi drugi – pripravljen uporabljati vsa sredstva,” pravi akad. prof. dr. Jože Pirjevec, znanstveni svetnik na Inštitutu za zgodovinske študije Znanstveno-raziskovalnega središča (ZRS) Koper. Z njim smo se pogovarjali pred predstavitvijo njegove knjige Kardelj: socialistični utopist na oblasti, ki bo 16. septembra ob 18. uri v Centru humanističnih znanosti ZRS Koper.

(INTERVJU) Jože Pirjevec: Kardelj - tako kot Tito - še vedno vzbuja močna čustva

“Moja knjiga je v bistvu ponovno odkritje tega človeka, ki doslej še ni doživel poglobljene študije,” je akad. prof. dr. Jože Pirjevec dejal o delu, ki ga je posvetil najvidnejšemu slovenskemu politiku v času Jugoslavije, Edvardu Kardelju.

Profesorja Pirjevca smo obiskali, ko je bil sredi priprav na angleško izdajo svoje najnovejše monografije, ki je sicer letos maja izšla pri založbi Beletrina. Poleti je v ta namen obiskal tudi arhiva v Oxfordu in Londonu, da bi delo dopolnil z gradivom, namenjenim angleško govorečim bralcem.

Izid vaše knjige Kardelj: socialistični utopist na oblasti je v javnosti naletel na velik odziv. Ste to pričakovali?

Moram reči, da me ni presenetilo. Kardelj je vendarle zapustil pomembno sled v naši zgodovini. Predvsem starejša generacija se ga dobro spominja. Moja knjiga je v bistvu ponovno odkritje tega človeka, ki doslej še ni doživel poglobljene študije. Za časa življenja je prepovedal, da bi se kdo lotil njegove biografije. O njem so sicer veliko pisali, predvsem ko je umrl, a je bilo tisto pisanje tedaj pričakovano pristransko, celo apologetsko. Niso se zares poglobili vanj, v bistvu niso niti dobro predstavili njegovih idej in reform. Začeti je bilo treba na novo. Šel sem v biblioteke in arhive – v Berlin, Beograd, Zagreb in predvsem v Ljubljano, kjer sem se v Državnem arhivu Slovenije prebil skozi več kot sto škatel dokumentov.

Kardelj je, podobno kot Josip Broz Tito, osebnost, ki pri nas še vedno vzbuja močna čustva. Nekateri se ga spominjajo s simpatijo, drugi ga sovražijo. Sam do njega nisem gojil ne posebne naklonjenosti ne ideološko pogojene averzije. Moja težava s Kardeljem je bila najprej ta, da je njegov slog pisanja zapleten in dolgovezen. Napisal pa je na tisoče in tisoče strani, od katerih je več kot polovica še neobjavljenih. Gre za obsežno gradivo, za katerega moram priznati, da ga ni bilo lahko obvladati. Vsekakor sem se potrudil in naredil, kar sem mogel. Moram pa dodati, da mi je delo postalo veliko bolj zanimivo, ko sem razumel Kardeljev miselni ustroj ter utopijo, ki jo je želel doseči. Približal sem se mu tudi zaradi njegovega življenja, ki je bilo dokaj dramatično – imel je težave z zdravjem, z družino, imel je veliko nasprotnikov, tudi njegovi odnosi s Titom pogosto niso bili najboljši. Šlo je za napeto življenjsko zgodbo, ki sem jo postopoma odkrival in ki doslej še ni bila celovito raziskana.

Kakšna je njegova najpomembnejša politična dediščina, ki jo je zapustil Slovencem?

Kardelj je narod razumel kot prehodno zgodovinsko tvorbo, ki naj bi se z uresničitvijo komunizma postopoma zlila v obče človeško družbo. Pri tem je odločno nasprotoval ustvarjanju enotne jugoslovanske nacije ter zagovarjal pravico jugoslovanskih narodov do lastnega jezika, kulture in gospodarsko-politične samostojnosti. Jugoslavijo je razumel kot umetno državo, nastalo po prvi svetovni vojni zaradi interesov velikih sil, ne pa kot rezultat tisočletne želje po združitvi njenih narodov.

Ker je bil oče vseh jugoslovanskih ustav, je poskrbel, da je v vsako vključil pravico do odcepitve in samoodločbe. To je najpomembnejše, kar je naredil za Slovenijo, saj se je vztrajno boril za njeno identiteto. Brez te klavzule ne vem, kako bi bilo z mednarodnim priznanjem naše republike. Ko je morala Badinterjeva komisija konec leta 1991 presoditi, ali ima Slovenija pravico do osamosvojitve, je bil odgovor obvezen: seveda jo ima, saj tako piše v jugoslovanski ustavi.

Kaj pa Kardeljeva temnejša plat in vprašanje odgovornosti za povojne poboje? Smo s tem obdobjem po vašem sploh zares razčistili?

Kardelj je bil po naravi mil človek in do začetka druge svetovne vojne ni kazal nobene agresivnosti, čeprav je že v zgodnji mladosti prestal zapor in hudo mučenje. Med vojno pa je do domačih nasprotnikov, ki so se najprej povezali z Italijani, kasneje pa z Nemci, zavzel brezobzirno stališče. Vaške straže in domobranci so mu postali enako sovražni kot okupator, zato je zagovarjal njihovo likvidacijo. Takoj po vojni je podpiral obračun z vrnjenimi ubežniki. Tudi leta 1948 je zagovarjal neizprosno zatrtje tistih komunistov, ki so se v informbirojevskem sporu postavili na Stalinovo stran. V naslednjih desetletjih je večkrat omenjal, da bo treba poseči po »administrativnih metodah« oziroma policijskem nasilju proti tistim, ki so ogrožali režim, kakršnega je gradil.

Kar zadeva poboje domobrancev, jih je treba presojati v kontekstu izredno napetih razmer, do katerih je prišlo aprila in maja 1945. V tem času so se z Balkana skozi Slovenijo umikale množice nemških vojakov in njihovih sodelavcev, kar pomeni, da je na našem ozemlju prišlo do krvavih spopadov. V teh bojih niso bili udeleženi samo slovenski partizani, temveč tudi redna jugoslovanska vojska, katere naloga je bila začrtati nove meje na Koroškem in Primorskem. Na to širitev so na Zahodu gledali nadvse sovražno, ker so se bali komunizma in njegovega vpliva predvsem na italijanske množice. Iz tega razloga je Churchill zahteval umik jugoslovanskih enot iz Posočja, Trsta in južne Koroške ter grozil celo z vojno. Ker je bilo treba za načrtovani spopad pripraviti primeren teren, so se Britanci odločili, da bodo s Koroške umaknili vse ubežnike, ki so se tam natepli. Ruse, ki so se udinjali Hitlerju, so predali Sovjetom, slovenske, hrvaške in srbske kolaboracioniste pa Jugoslovanom. Na to predajo so Tito in njegovi gledali z nezaupanjem, v prepričanju, da gre za trojanskega konja, ki ga skušajo Zahodnjaki spraviti v njihov prostor, da bi jih ošibili in zrušili z oblasti. Niso pozabili, kako neizprosno je Churchill konec leta 1944 opravil s komunističnimi partizani v Grčiji. Poboji ustašev, četnikov in domobrancev so bili posledica razmer, povezanih s porajanjem hladne vojne med Vzhodom in Zahodom. Šlo je za odločitev, ki bremeni tako Britance kot najvišje jugoslovansko politično in vojaško vodstvo, v katerega je spadal tudi Kardelj.

V svojih številnih delih ste se ukvarjali z našo polpreteklo zgodovino, povezano z Jugoslavijo. Kaj se vam je po vseh teh letih raziskovanja tega obdobja izoblikovalo kot najpomembnejše spoznanje?

Predvsem jugoslovanski eksperiment, ideja, da je mogoče ustvariti socialistični sistem, ki bo drugačen, bolj človeški od sovjetskega. Odklanjanje stalinističnega terorja in iskanje socializma, odprtega v Evropo, ki so ga snovalci povojne Jugoslavije z veliko intelektualno zmožnostjo in pogumom skušali uresničiti. Obenem so skušali v mednarodnem prostoru uvesti novo razmerje, ki ne bo slonelo na konfliktu med dvema blokoma, vzhodnim in zahodnim, med dvema vojaškima zavezništvoma, Varšavskim paktom in Natom, temveč na miroljubni koeksistenci. To je bilo povsem novo gledanje na svet, ki je po mojem aktualno še danes. Z odporom proti ameriškemu imperializmu se podobne ideje znova pojavljajo na mednarodni sceni.

V času, ko vse bolj prevladuje interes močnejšega, pomen mednarodnega prava pa upada, kakšen svet vidite pred seboj?

Kljub vsemu sem prepričan, da je človekova težnja po boljšem in pravičnejšem življenju neuničljiva, zato ostajam relativno optimističen. Verjamem, da bo človeštvo napredovalo, kljub zapletom, tragedijam in spopadom. Po drugi svetovni vojni se je vsaj v Evropi uveljavila vizija demokratičnega socializma, zdaj pa se zdi, da smo v obdobju oseke. A gre za prehodno obdobje, ki pa je zaradi tehnološkega vzpona, v katerega smo vpeti, nadvse zanimivo. Pravzaprav sem srečen, da živim v času tako dinamičnega razvoja, kakršnega v zgodovini človeštva še ni bilo. Gre za velik privilegij. Od nas je odvisno, kako ga bomo znali izrabiti. 

(INTERVJU) Jože Pirjevec: Kardelj - tako kot Tito - še vedno vzbuja močna čustva

Intervju je nastal v okviru raziskovalnega programa Sredozemlje in Slovenija (P6-0272), ki ga na Znanstveno-raziskovalnem središču Koper vodi dr. Egon Pelikan. Raziskovalni program financira Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije (ARIS).