(INTERVJU) Tjaša Škorjanc: Spanje se izmika logiki kapitalizma
Oko je v naši kulturi na piedestalu čutil. To se kaže tudi v številnih izrazih, s katerimi metaforično, a vsakodnevno poimenujemo razmišljanje, motrenje in druge nekoč častivredne dejavnosti. Prevlada očesa nad drugim čutili je tudi ena izmed tem, s katerimi se pod okriljem Znanstveno-raziskovalnega središča (ZRS) Koper ukvarja mlada raziskovalka Tjaša Škorjanc.
Tjaša Škorjanc je diplomirala iz mednarodnih odnosov in kulturologije, magistrirala pa iz sociologije. Lani se je pod mentorstvom prof. dr. Lenarta Škofa kot mlada raziskovalka pridružila Inštitutu za filozofske in religijske študije ZRS Koper, kjer sodeluje v raziskovalni skupini Mejna področja: območja kulturnega in družbenega sobivanja v dobi tveganja in ranljivosti. V okviru projekta se ukvarja z razmerjem med dotikom in očesom v filozofiji, pa tudi z “nekraji”, “nekropolitiko”, tehnologijo in hitrostjo.
V okviru raziskovalnega projekta pod okriljem ZRS Koper se med drugim ukvarjate s primatom, ki ga ima oko nad drugimi čutili že stoletja, tako v človeškem delovanju kot tudi v teoriji. Dotik je nasprotno nekje “pri dnu”...“Drži, mesto očesa v zgodovini zahodne metafizike je precej manj dvoumno kot mesto dotika. Prototipski primer te dvoumne reprezentacije lahko razberemo pri Aristotelu, ki je v dotiku sicer prepoznal predpogoj za obstoj živega bitja, po drugi strani pa mu je pripisal svojstveno divjaškost. Dotiku je onstran tega 'dna', kot mu pravite, praviloma uspelo uiti le, v kolikor je bil odščipnjen od svoje temeljne poteze - čutno-zaznavnega - v polje metafore. Takšno edino pripoznano 'plemenitost dotika' - plemenitost, ki je zadolžena razvezi od telesnega - najdemo pri Platonu.”
Pa se je dotik vendarle kdaj uspel izviti iz te nehvaležne pozicije?“Na takšen in drugačen način smo ljudje morda bolj kot kdajkoli zapriseženi nenehni produktivnosti, rasti in metamorfozi na različnih področjih življenja.”
“Seveda, stvari nikakor niso črno-bele. Kozmologija srednjega veka, na primer, je bila taktilna, vesolje so razumeli skozi nasprotujoče si sile vročega, hladnega, vlažnega in suhega, ki so povezane z elementi in ki jih lahko pravzaprav izkušamo edino skozi dotik. Vseeno pa se je človek, predvsem moški, skozi stoletja predstavljal kot človek očesa, ki naj bi bilo zaradi distance do objekta motrenja najrazumnejše čutilo. Odmik od te degradacije in nehistorizacije dotika se zgodi zlasti s fenomenologi in seveda Jeanom-Lucom Nancyjem kot prvim filozofom dotika.”
Kdo je Demiurg?
V zvezi z nadvlado očesa in pogleda v sodobnem času vsekakor ne moremo mimo “pametnega telefona”. Komunikacija se je s slušalke in aparata s številkami kot pripomočka, ter govora in domišljije, ki nadomešča zunanje vizualne dražljaje, preselila na aparat, ki svojim “potrošnikom” ponuja obilico vizualnih in slišnih dražljajev z neskončnimi možnostmi raznolike komunikacije - ki je velikokrat bolj kot ne “ogledovanje”. Kako vi razumete to novost, kako ta vpliva na človekovo zaznavo sveta?“Osebno moram pri poskusih razplastitve vpliva pametnega telefona na človekovo zaznavo sveta paziti na to, da se ne pogreznem v tako imenovani 'tehnopesimizem', ki bi zamižal pred mnogoterimi prednostmi, ki jih človeku ponuja pameten telefon. V navezavi na zastavljeno vprašanje skoraj praviloma pomislim na švedsko filozofinjo Saro Danius, ki je nekje zapisala, da se 'proteza' sčasoma razširi na 'estezo', ki pa označuje celoto človekove čutno-zaznavne umeščenosti v svet. Na primeru mehanizmov algoritmov, sočasno s katerimi posameznik v delovanju lastne kognicije opaža krajši razpon pozornosti, je ustreznost njene trditve precej očitna. Na mestu se je vprašati, kdo je Demiurg, ki gnete smer gibanja temeljne valute sodobnega sveta: informacije. Človek ali tehnologija? Človeški um se postopoma namreč giba v sozvočju s premiki algoritmov. Hitro in nekontemplativno. Mestoma je takšno stanje stvari lahko zaskrbljujoče s stališča etičnega delovanja. Če imamo pri vsakodnevnih pripetljajih vselej pri roki neko sredstvo mašila, ki nas odvrača od dejanskega čustvenega soočenja s situacijami, je toliko lažje odvrniti pogled od okolice, katere subjekti se seveda soočajo s preštevilnimi težavami.”
Če se še zadrživa pri prelomnem pojavu pametnih telefonov in nekem primeru. Turist se pojavi na glavnem trgu starega mesta. Še preden ga pogleda s prostim očesom (če sploh ga), ga fotografira. In to nekje objavi. Ali ima potemtakem pogled sploh še primat; ali pa ga ima replika, sled pogleda (to se je sicer udomačilo že s fotoaparatom, a vendarle je tu ostalo nekaj oprijemljivega, fotografija v njeni materialni podobi, albumu)?“Hvala za zanimivo vprašanje. Sama nisem razmišljala o tem, da ne gre več za pogled, je pa po mojem razumevanju ta pogled precej predrugačen in zastrt z dvojno lečo elektronskih naprav. Menim, da pogled potemtakem postane izropan kakršnekoli težnje, ki ne bi bila ciljno usmerjena. Predvsem gre za zoženje pogleda, ki to, kar bi lahko bil dialog pogleda s predmetnim svetom in telesom subjekta, ki bi ta pogled vračalo v mrežo čutnosti, prenese v samonanašajoče odsevanje med reprezentacijami. To bi najbrž opisala kot radikalno stopnjo pogleda, ki se povsem odreka cikličnim postopkom vrnitve v kontemplativno, čutno izkušanje sveta. Podobe na spletu so kurirane, skrbno izbrane, mimobežne in numerizirane. Tenkočutno delovanje človeka pa nujno zaobjema tudi pripoznanje drugih v polnosti njihove telesnosti, ki je navsezadnje ta, na katero se odtiskujejo bolečina, primanjkovanje, staranje, pa tudi igra, užitek in vloga pri oblikovanju družbenega sveta skozi delovanje v fizičnem prostoru.”
Obsesija s hitrostjo
Pravite, da je prvenstvo očesa povezano tudi z obsesijo s hitrostjo. Ta narekuje ritem osebnega in družbenega življenja. Kako se to kaže?“Obsesija s hitrostjo se kaže na primer v popolni pozabi poti na račun destinacije, ki je to, k čemur stremi pogled. Hkrati je pomembno pomisliti seveda na to, kakšen luksuz dandanes predstavlja, da se lahko popolnoma ustavimo. Na takšen in drugačen način smo ljudje morda bolj kot kdajkoli zapriseženi nenehni produktivnosti, rasti in metamorfozi na različnih področjih življenja. Spanje, denimo, kot edino, česar si logika poznega kapitalizma najbrž nikoli ne bo mogla povsem podrediti, saj je povsem neplodovito, se na pametnih napravah zastavlja kot 'sleep mode'. Jonathan Crary v eni izmed svojih monografij to označbo primerja z napravo, ki je v nizkem stanju delovanja. Navsezadnje je splet precej popolna kulminacija te obsesije s hitrostjo, saj glede na prenos dražljajev dozdevno povsem izbriše 'oviro' fizičnega prostora, čas pa obenem nesorazmerno skrči.”
Opažate, da je diktat hitrosti na delu tudi v medosebnih odnosih?“Obsesija s hitrostjo se odseva tudi v načinih, kako človek dojema odnose v lastnem življenju. Ti vse bolj delujejo v prid nezakoreninjene nomadskosti, pri katerih človeku ni potrebno zastaviti individualnih ciljev oziroma v kakršnemkoli smislu tvegati, da bi se čustveno ali prostorsko zapisal ureditvam, ki bi nemara zahtevale prilagajanje.”
Zaključiva v drugačnem duhu. Ste tudi pesnica. Kako poezija odzvanja v sodobnem času?“Ne vem, če bi se tako opredelila, četudi bi se vsekakor želela. Oseben stik s poezijo dojemam bolj kot obdobja popolne razprtosti do sveta, občutljivosti in morda občutka 'tekočnosti', pri katerem se te stvari bolj dotaknejo. Začutiti to stanje je seveda privilegij, katerega pogostost pa skozi življenje pogosto jenja. Potrebno ga je negovati in pri njem vztrajati, kar pa ni samoumevno. Tukaj pa je tudi nujnost branja in splošnega stika z umetnostjo, da nikoli dokončno ne pozabiš tega zornega kota, ki ga oblikuje posebna občutljivost za živeči svet. V hitrem in raztelešenem svetu se je lažje prepustiti splošnemu tempu kot poeziji. Poezija je pomembna, ker s svojo zvočnostjo intervenira v telo in povzroča zamaknjenost ali čustven, oziroma kakršenkoli že, učinek, ki se mu je v sodobnem času tako enostavno izogibati. Navsezadnje ostaja poezija forma mističnosti v sodobnem odčaranem svetu. Včasih lahko pomen besede intuitivno uganeš že po njenem zvenu, ne da bi ga prej zares vedel. Morda pretiravam in gre tukaj le za priklic pomena iz spomina. V vsakem primeru je poezija postopek in izkušanje ubesedovanja neizrekljivega in je s tem v svetu, kjer je izrečeno vse, kar je pred nami, neizrekljivo pa s tem zastorom obilja informacij toliko lažje prignano v družbeni in intimni 'nikamor' (nekraj), nepogrešljiva.”
