Jezikovna igra kot most do drugih kultur

Tinkara Vukadinović Kastelic je študirala prevajalstvo (slovenščina- angleščina-francoščina) na Filozofski fakulteti v Ljubljani, od koder tudi prihaja. Magisterij iz večjezičnosti in medkulturnosti je zaključila v Strasbourgu, kjer je zagovarjala nalogo s področja kritične analize diskurza - raziskovala je slovarje, slovnice in priročnike za inkluzivni jezik v francoščini in srbščini kot korak k potencialni kodifikaciji inkluzivnega jezika. Med študijem je pol leta živela v Lizboni, kjer je opravljala tudi študijsko prakso.

Kako doživljate vlogo mlade raziskovalke in na kakšen način vas ta izkušnja oblikuje - tako strokovno kot osebnostno?

“Dvojezično območje Istre deluje kot svojevrsten živi laboratorij za moje delo.”

“O možnosti biti mlada raziskovalka sem razmišljala že na začetku dodiplomskega študija, deloma zaradi spodbud profesorjev deloma zaradi domačega okolja, ki je to podpiralo. Med magisterijem me je sicer nekoliko minilo ostati v univerzitetnem svetu, a mislim, da sem se na koncu pravilno odločila. Imam tudi srečo, da sodelujem z izjemno mentorico, dr. Tino Čok, ki ji zaupam tako strokovno kot osebno, kar je ključnega pomena. Pri vlogi mlade raziskovalke najbolj cenim, da imam prostor in čas poglobljeno raziskovati temo, ki me pristno zanima. To hkrati prinaša veliko odgovornost, saj se je treba naučiti samostojno upravljati s časom, energijo in prioritetami. Pravzaprav gre za obsežen štiriletni projekt, ki zahteva samoiniciativnost in samoorganizacijo - naloga mentorja je, da usmerja in pomaga, ne pa da te vodi za roko. Po praksi v korporativnem okolju med magisterijem lahko z gotovostjo rečem, da mi akademski svet bolj ustreza. Rada delam za kolektivno dobro, širim znanje, ki je dostopno vsem, ne pa poslovna skrivnost ali intelektualna lastnina nekega podjetja. Osebnostno ponovno odkrivam svojo radovednost in ustvarjalnost, hkrati pa sem obkrožena z izjemnimi ljudmi, od katerih se nenehno učim.”

Katere posebnosti, priložnosti in tudi ovire zaznavate pri svojem raziskovalnem delu v Sloveniji, zlasti v okviru ZRS Koper?

“Tako kot smo v moji osnovni šoli slovensko govoreči otroci začeli uporabljati šatro in ustvarili most do drugih kultur, verjamem, da lahko jezikovna igra bistveno prispeva k bolj vključujočemu in učinkovitemu večjezičnemu izobraževanju.”

“V Sloveniji radi kritiziramo, ampak treba je priznati tudi, kadar so stvari dobre, in tu je odlična priložnost za pohvalo. Slovenski sistem mladih raziskovalcev je namreč izjemno dragocen in precej dobro deluje. V Franciji bi recimo težje prišla do plačanega doktorata, čeprav sem imela najvišje ocene v letniku - večina doktorskih študentov tam dela ob študiju, da si doktorat sploh lahko privošči, čeprav nekaj zelo podobnega statusu mladega raziskovalca obstaja tudi tam (imenuje se contrat doctoral, dobesedno doktorska pogodba). Mimogrede, Slovenija ima trenutno največ doktoratov na prebivalca na svetu! Priložnosti so vsekakor številne, zlasti glede mednarodnega sodelovanja. S sredstvi, dodeljenimi mladim raziskovalcem, lahko obiskujem tudi konference in izobraževanja v tujini, kar je neprecenljivo. Poleg tega na Inštitutu za jezikoslovne študije ZRS Koper sodelujem z izjemnimi raziskovalkami, ki me ne gledajo zviška, čeprav jim ne sežem do kolen. To je vsekakor velika čast.

Pri ZRS Koper cenim tudi redna srečanja mladih raziskovalcev, kjer na pobudo direktorja dr. Rada Pišota predstavljamo svoje delo in dobivamo povratne informacije iz različnih disciplin. Ta interdisciplinarni pogled je dragocen - včasih nekdo zunaj tvoje stroke postavi vprašanje, ki odpre popolnoma novo perspektivo. Kot raziskovalka večjezičnosti pa dodatno cenim unikatno pozicijo ZRS v Slovenski Istri - dvojezično območje deluje kot svojevrsten živi laboratorij za moje delo.”

Kaj bi kot mlada raziskovalka izpostavili kot ključne razloge, zakaj naj bi se mladi odločili za raziskovalno pot. Kakšen nasvet bi jim dali ob začetku te poti?

“Raziskovalna pot predstavlja vrnitev k predkapitalističnim vrednotam - raziskovalec postaneš iz radovednosti, ne zaradi visokoletečih finančnih ambicij. Cilji so drugačni, tempo je drugačen, produktivnost se meri drugače. Ustreza mi, da ne opravljam rutinskih nalog za nekoga drugega, temveč razvijam znanje, ki bo, upam, pomagalo širši javnosti. Ta pot ni primerna za vsakogar - zahteva samoiniciativnost, samoorganizacijo in iskreno radovednost, pa tudi trmo, vztrajnost. Doktorat je v bistvu ogromen projekt, pri katerem si sam svoj projektni vodja. Naučiti se moraš razdeliti proces na obvladljive korake, vzpostaviti sistem upravljanja z znanjem, si zastaviti manjše cilje. V prvem letu se (tudi na napakah) učim predvsem tega - kako strukturirati delo, kako razporejati čas in energijo, kako slediti prebranemu ... Ampak to so veščine z dolgoročno koristjo, tudi izven akademskega sveta, zato jih je vredno kultivirati.”

Vaša doktorska raziskava se osredotoča na vpliv jezikovne igre v večjezičnih učnih okoljih. Kaj vas je pritegnilo k tej temi, kaj pravzaprav to je, in zakaj menite, da je pomembna za sodobno izobraževanje?

“K tej temi me je pripeljala lastna izkušnja odraščanja v večjezičnem okolju ljubljanske osnovne šole, kjer se je po hodnikih govorilo več jezikov bivše Jugoslavije. Opazovala sem, kako so se sošolke in sošolci igrali z jezikom - najraje sem imela 'šatro' (šatrovački) ali menjavo zlogov - in kako je to prispevalo k medkulturni povezanosti. Sama sem se vključila v to 'igro', ki je spontano ustvarila most med različnimi jezikovnimi skupnostmi - šatro smo sčasoma začeli uporabljati tudi slovenski otroci pri slovenskih besedah! Kasneje sem pri inštruiranju jezikov opažala, kako težave dijakinj in dijakov pogosto izvirajo iz rigidnosti poučevanja. Pogosto je na primer prepričanje, da je francoščina težek jezik, čeprav je strukturno bolj predvidljiva od angleščine. Takšna prepričanja, skupaj z odporom do abstraktnega učenja, otežujejo proces usvajanja jezika.

Jezikovna igra, kot jo razumem, je svobodno manipuliranje z jezikom na različnih ravneh - od fonetike in besedotvorja do sintakse in registra. Ta pristop omogoča, da učenci in učenke razvijejo kreativnost in kritično mišljenje, hkrati pa se povezujejo socialno. V igri ni napak, ki bi imele negativne posledice - lažje je delati napake v igri kot v delovnem zvezku. Igra otroke spodbuja k sodelovanju, kreativnosti in medsebojnemu učenju, kar je bistveno za sodobno večjezično izobraževanje.”

Kakšne rezultate in spoznanja vam je raziskava že prinesla? Kakšen potencial vidite v uporabi jezikovne igre za spodbujanje učnega uspeha, motivacije in povezanosti med učenci v večjezičnih razredih?

“Praktičnih rezultatov še ne morem predstaviti, saj eksperimentalnega dela raziskave še nisem izvedla. Trenutno so moji uvidi predvsem teoretski - začela sem z osebno izkušnjo in intuicijo, zdaj pa to podkrepljujem s teoretičnimi osnovami, ki so zaenkrat obetavne. Potencial jezikovne igre vidim v dveh ključnih dimenzijah. Prva je kognitivna - razvoj kritičnega mišljenja, spodbujanje kreativnosti in učinkovitejše usvajanje jezika. Druga je socialna - jezikovna igra omogoča posebno vrsto povezovanja med otroci, premoščanje kulturnih razlik in socialno vključevanje učencev in učenk s priseljenskim ozadjem. Ti otroci tako postanejo vir zanimanja in znanja, ne pa 'tujci' v razredu. Tako kot smo v moji osnovni šoli slovensko govoreči otroci začeli uporabljati šatro in ustvarili most do drugih kultur, verjamem, da lahko jezikovna igra bistveno prispeva k bolj vključujočemu in učinkovitemu večjezičnemu izobraževanju.”