Kako so na Krasu popisovali vodne pravice

Zakon je določal, da so javne vode javno dobro in so last države, do njihove uporabe pa je v mejah državnih predpisov upravičen vsakdo. Za postavitev vodnih naprav, še posebej gonilnih naprav, vodovodov, jezov ipd., je bilo treba pridobiti dovoljenje upravnih oblasti. Podeljena uporabna pravica, ki je morala biti zapisana v uradno vodeni vodni knjigi, je veljala za vsakokratnega lastnika naprave ali nepremičnine, za katero je bilo izdano dovoljenje.

Ohranjena skica soteske Raše prikazuje nekdanjo lego mlinov in jezov ter podobo tamkajšnje kulturne krajine.

Foto: SI_PAK/0633, Okrajno glavarstvo Sežana, te. 243, spis 5460, Wasserbuch.

Na podlagi državnega zakona so pozneje izšli deželni vodni zakoni, na njihovi podlagi pa uredbe o uvedbi in vodenju vodnih knjig, vodnih kart in zbirk listin. Vodne knjige so imele značaj vodnega katastra in ne zemljiške knjige. Bile so javne, za njihovo vodenje pa so bila odgovorna okrajna glavarstva. Vodna knjiga je imela šest podatkovnih rubrik. V prvo so vpisovali zaporedno številko vpisane pravice; v drugo občino oziroma kraj, kjer je bil objekt vodne pravice, ime vodotoka in njegovega brega, ime lastnika vodne pravice ter oznako na vodni karti; v tretjo namen, obseg in način uporabe vode, dovoljeno višino vode, podatke o lokaciji in vrsti zajezitev, opis zajezilnih in vodo usmerjajočih naprav, opis vodnih naprav ter podatek o listinah in dovoljenjih, na katerih je temeljila vodna pravica; v četrto morebitne služnosti, ki so se nanašale na vodne pravice; v peto seznam listin k vodni knjigi; v šesto pa opombe. Za vodne družbe je bil namenjen še poseben obrazec s sedmimi rubrikami, ki je bil dodan vodni knjigi. Na območju Avstrijskega primorja, ki je obsegalo Trst, Goriško-Gradiško in Istro, kjer so bili deželni vodni zakoni izdani leta 1870, so okrajna glavarstva vodne knjige vodila do konca prve svetovne vojne.

Deželni vodni zakon in območje pristojnosti

Deželni vodni zakon za pokneženo grofijo Goriško in Gradiško je izšel 28. avgusta 1870. Zakon je poleg območja sežanskega okrajnega glavarstva zajemal tudi območja okrajnih glavarstev s sedeži v Tolminu, Gorici in Gradiški. Pod politično upravo okrajnega glavarstva Sežana so spadale občine v sodnem okraju Komen (Brestovica, Brje, Gabrovica, Gorjansko, Komen, Mavhinje, Nabrežina, Pliskovica, Sela, Slivno, Šempolaj, Škrbina, Štanjel, Temnica, Veliki Dol in Vojščica) in občine v sodnem okraju Sežana (Avber, Dutovlje, Kopriva, Lokev, Naklo, Povir, Rodik, Sežana, Skopo, Štjak, Štorje, Tomaj, Veliki Repen in Zgonik).

Popis vodnih naprav in zbiranje podatkov

Okrajno glavarstvo v Sežani je že 28. avgusta 1874 sestavilo seznam mlinov za mletje žitaric, ki so delovali na področju njegove pristojnosti; v njem je bilo skupno zabeleženih 23 mlinov. Podatke o vodnih napravah je začelo zbirati leta 1873, ko je od posameznih občin zahtevalo podatke o obstoječih žagah in mlinih, vključno z navedbo njihovih lastnikov, vodnih virov, vasi ali kraja, kjer je stala posamezna naprava, morebitnih vodnih (mlinarskih ali žagarskih) družb in imen njihovih družbenikov, velikosti posameznega mlina ali žage, listin, na katere se je opirala posest, ter morebitnih služnosti. Leta 1875 so občine prejele poseben obrazec z naslovom Izkazek vodnih pravic. Obrazec s podatki o posameznih vodnih napravah so občine morale izpolniti v sodelovanju z lastniki, ki so s svojim podpisom jamčili za verodostojnost zbranih podatkov.

Mlini ob potoku Raša

Največ delujočih mlinov na območju pristojnosti Okrajnega glavarstva Sežana je bilo v občini Avber (sodni okraj Sežana), in sicer ob potoku Raša. Na soteski Raše, kjer je potekala tudi meja med Kranjsko in Goriško, je leta 1875 skupno delovalo 12 mlinov; prva dva, ki sta bila ob zgornjem toku, sta spadala pod okrajno sodnijo Vipava, za katero je vodno knjigo vodilo okrajno glavarstvo Postojna. Zadnji trije mlini ob spodnjem toku pa so spadali pod občino Štjak, ki je tako kot Avber spadala pod sodni okraj Sežana.

Lastniki raških mlinov v občini Avber so bili: cerkev sv. Nikolaja (3. mlin na levem bregu), Alojz Fabjani in Jakob Pegan (4. mlin na levem bregu), Janez Turk (5. mlin na levem bregu), Anton Zlobec (6. mlin na levem bregu), Andrej Kompare (7. mlin na levem bregu), Jože Zlobec (8. mlin na levem bregu) ter Karl Orel in Alojz Fabjani (9. mlin na levem bregu). Mlini so predstavljali manjše kmetijsko-gospodarske objekte, ki so v glavnem služili mletju žit (rži, ajde, pšenice, koruze ipd.) za lastno, domačo rabo. Lastniki niso imeli niti načrtov objektov niti posebnih posestnih listin, z izjemo mlina v lasti cerkve sv. Nikolaja, za katerega je bilo dokumentirano, da je bil v cerkveni lasti vsaj od leta 1782.

Med gradivom, ki se nanaša na vzpostavitev vodnih knjig, je ohranjena tudi skica soteske potoka Raša, iz katere je mogoče razbrati lego mlinov in jezov ob vodotoku ter rekonstruirati nekdanjo podobo kulturne krajine tega območja. 

dr. Deborah Rogoznica, Pokrajinski arhiv Koper