Kamnolomi kot oblikovalci prostora

Na območju Miljskega hriba, med Hrvatini, Cerejem in Premančanom (Kave), se je ohranil niz opuščenih in z vegetacijo preraščenih kamnolomov peščenjaka. Na celotnem območju kamnolomov je bila z uporabo peščenjaka v suhozidni gradbeni tehniki vzpostavljena celotna funkcionalna infrastruktura dostopnih poti, podpornih zidov, mostu, ureditev hudourniških strug in izvira ter objektov za shranjevanje orodja. Posebej izstopa strmi kolovoz s pokončno položenimi kamnitimi ploščami in ohranjenimi kolesnicami volovskih vpreg, ki priča o nekdanjih načinih transporta. Ugodne geološke in reliefne razmere so omogočale ročno pridobivanje kamna ter razvoj razvejane kamnoseške dejavnosti. Delno ohranjene strukture pričajo o nekdanji organizaciji in načinu dela v kamnolomih.

Zgodovina in pomen kamnolomov Miljskega hriba

Prva pisna omemba kamnolomov pri Cereju sega v leto 1333, ko so miljski občinski statuti določili pogoje izkopa in nadzora. Pridobivanje kamna je bilo dovoljeno meščanom za lokalno uporabo, izkopani material pa je bilo treba odstraniti v osmih dneh. Izvoz zunaj občinskih meja je bil prepovedan, razen s posebnim dovoljenjem in ob plačilu 10-odstotnega davka. Določbe so se ohranile tudi po letu 1420, ko so Milje prešle pod beneško upravo.

Med 16. in 19. stoletjem je dejavnost zaradi vojaških pretresov, epidemij in razvoja solinarstva upadla, vendar ni povsem zamrla. V 19. stoletju, zlasti po zaprtju solin leta 1827, je urbanistični in infrastrukturni razvoj Trsta spodbudil ponovno izkoriščanje kamnolomov. Kakovost in pomen miljskega peščenjaka potrjuje tudi dokument iz leta 1825, ki za prenovo dveh glavnih tržaških cest predvideva izključno uporabo najboljšega miljskega kamna.

V začetku 20. stoletja je povečano povpraševanje po gradbenem materialu za urbanistični in pristaniški razvoj Trsta povzročilo skokovit porast dejavnosti v kamnolomih na Miljskem hribu. Miljski peščenjak so uporabljali za gradnjo pomolov, tlakovanje trgov in ulic ter gradnjo pomembnih objektov, med njimi palače Prefekture in hotela Savoia Excelsior. Zaradi odpornosti proti vremenskim vplivom in temperaturnim nihanjem je bil posebej primeren za obalno arhitekturo.

Vidne naravne strukture slojev peščenjaka

Foto: Mateja Makovec

Lastnosti peščenjaka, pridobivanje in transport kamna

Miljski peščenjak je sedimentna kamnina zgodnjega eocena (približno 50 milijonov let), s kremenčevim vezivom in majhno vsebnostjo gline. Odlikujejo ga kompaktnost, odpornost proti vodi in vremenskim vplivom, dobra obdelovalnost ter trajna protizdrsnost zaradi značilnega površinskega luščenja. Značilna je njegova barvna paleta modrih, turkiznih in rumeno-rdečkastih odtenkov.

Pridobivanje kamna je potekalo ročno z uporabo tradicionalnih kamnoseških orodij: “punta” in “punciotto” za razpiranje razpok, “mazza” in “mazzuola” za udarjanje ter “carrello” za transport blokov. Ročni izkop je zahteval dobro poznavanje strukture in kakovosti kamnine, kar je prispevalo k oblikovanju specializiranega poklica “cavatore” (izkopavalec kamna). Osnovna obdelava in dimenzioniranje kamna sta potekala že v kamnolomih. Glede na velikost in debelino so bloke razvrščali po namenu: tanki in pravilni elementi (salisi ali šališi) za tlakovanje ulic, večji bloki (višine 25–40 cm) za pohodne površine pomolov, manjši pa za zidavo objektov.

Danes že močno zaraščena dovozna pot. Transport peščenjaka je sprva potekal z vozovi, ki so jih vlekli voli ali konji, do pomolov, razporejenih vzdolž obale od zaliva sv. Jerneja do izliva reke Osap. Po letu 1925 so prevoz postopoma prevzeli tovornjaki.

Foto: Mateja Makovec

Transport peščenjaka je sprva potekal z vozovi, ki so jih vlekli voli ali konji, do miljskih pomolov, zlasti do “Molo dele Piere” (pomol kamnov) v središču Milj. Večja podjetja so za učinkovitejši pretovor zgradila lastne pomole, med njimi družina Milo (Milloch) v pristanišču Sv. Jerneja in podjetje Gorlato ob ustju Osapske reke (pomol Balotta). Od tam so kamen v Trst prevažali z enojambornimi jadrnicami, imenovanimi “brassere” (tudi bracere), z nosilnostjo 50–70 ton, ki so večinoma prihajale iz Pirana. Pogostost prevozov je bila odvisna od vremenskih razmer, praviloma pa so jadrnice lahko opravile do dva prevoza dnevno. Prevozi so potekali od ponedeljka do sobote, ko so se nato jadrnice vračale v Piran. Po letu 1925 so transport postopoma prevzeli tovornjaki.

Lastništvo, organizacija in zaton kamnoseške dejavnosti

Natančno število kamnolomov na Miljskem hribu ni znano. Med pomembnejšimi lastniki so bile družine Milo (Milloch), Mercandel, Ciacchi (Ciach) in Bossi (Bosich), predvsem na območju zaliva Sv. Jerneja in Cereja, kjer so pridobivali kakovosten kamen za tlakovanje. Na območju Elerjev, zlasti v krajih Košte (Coste) in Di Fernei, so bili kamnolomi v lasti družin Frausin, Rizzotti in Gorlato. Po prvi svetovni vojni so kamnolomi v lasti viteza Onorata Gorlata postali najpomembnejši in najproduktivnejši v regiji. Zaradi konkurence večjih podjetij so se manjši lastniki kamnolomov leta 1935 prvič povezali v zadrugo pod vodstvom Giovannija Bossija iz Cereja. Leta 1947 je bila zadruga ponovno ustanovljena pod vodstvom Giuseppeja Ciacchija iz Božičev. Do leta 1948 je združevala 110 članov in dosegala proizvodnjo, primerljivo s proizvodnjo največjih kamnolomov v regiji (vir: Università popolare di Trieste, Sezione di Muggia, Pagine Muggesane, št. 5/1971, Antologia Muggesiana; Le Cave di arenaria a Muggia d'Istria; Franco Stener).

Danes že močno zaraščena dovozna pot. Transport peščenjaka je sprva potekal z vozovi, ki so jih vlekli voli ali konji, do pomolov, razporejenih vzdolž obale od zaliva sv. Jerneja do izliva reke Osap. Po letu 1925 so prevoz postopoma prevzeli tovornjaki.

Foto: Mateja Makovec

Druga svetovna vojna in povojna razdelitev ozemlja na cono A in B sta bistveno spremenili lastništvo kamnolomov. Politična negotovost po letu 1947 je povzročila opuščanje in prodajo večjih kamnolomov manjšim lastnikom. Po Londonskem memorandumu leta 1954 je tudi podjetje Gorlato opustilo kamnolome v Elerjih in dejavnost preselilo v Nabrežino.

Med letoma 1964 in 1972 je proizvodnja zaradi pomanjkanja delovne sile in zaposlovanja mlajših generacij v industriji močno upadla. Leta 1971 je v kamnolomih delovalo le še šest kamnosekov. Na območju pod jugoslovansko upravo je k opuščanju prispeval tudi vojaški nadzor obmejnega pasu, kjer so na kamnitih blokih še ohranjeni vgravirani podpisi graničarjev.

Območje je postopoma prerasla vegetacija hrasta in črnega gabra, ki je prispevala k ohranitvi značilne kulturne krajine Miljskega hriba.

Varstvo in ohranjanje kulturne dediščine območja kamnolomov

Leta 2025 je bilo območje nekdanjih kamnolomov vpisano v Register nepremične kulturne dediščine Slovenije: EID 1-31156, Hrvatini–Kamnolom na Miljskem hribu. Vpis temelji na izjemni ohranjenosti, pričevalnosti, redkosti tipologije in pomenu za kulturno identiteto prostora. Gre za redek primer ohranjenega območja kamnolomov peščenjaka, ki pričajo o organizirani proizvodnji večjega obsega. Prihodnje varstvo zahteva premišljeno upravljanje, redno vzdrževanje, stabilizacijo suhozidnih struktur in nadzorovano odstranjevanje vegetacije, ki ogroža ohranjene elemente. Pomembno je tudi vključevanje lokalne skupnosti v varovanje in interpretacijo dediščine. 

Mateja Makovec, Zavod za varstvo kulturne dediščine, Območna enota Piran