Ko je svila slavila oblast: sonet za Angela Calafatija

Med takšne posebnosti sodi sonetna pesnitev v italijanskem jeziku, natisnjena na rdeči svileni tkanini iz leta 1806. Dokument, ki letos dopolnjuje 220 let, združuje literarno, zgodovinsko in materialno dediščinsko vrednost ter predstavlja redek in zanimiv primer uporabe svile kot nosilca besedila. Ohranjeni primerek meri 51,5 × 40 centimetrov, kar še danes poudarja njegov reprezentativen in slavnostni značaj.

Ko tudi material postane del sporočila

Svila velja za eno najstarejših in najprestižnejših naravnih tekstilnih vlaken na svetu. Arheološke raziskave na Kitajskem potrjujejo, da jo človek pozna in uporablja že več tisočletij. Prav Kitajska velja za njeno domovino, od koder se je njena proizvodnja in uporaba skozi stoletja razširila po Aziji, Bližnjem vzhodu in Evropi. Zaradi svoje mehkobe, trpežnosti in značilnega leska je bila svila pogosto povezana z bogastvom, ugledom in slovesnimi priložnostmi.

Posebno simbolno težo obravnavanemu dokumentu daje tudi njegova rdeča barva. Rdeča barva dodatno poudarja slavnostni značaj dokumenta in njegovo reprezentativno vlogo v javnem prostoru začetka 19. stoletja. Naravni lesk svilene tkanine barvo dodatno poudari in ji daje skoraj sijoč videz, zaradi česar dokument že na prvi pogled izstopa med običajnimi pisnimi viri.

Takšna izbira materiala in barve ni bila naključna, temveč je poudarjala slavnostni značaj dogodka, ob katerem je dokument nastal. Sonet je bil namreč posvečen baronu Angelu Mariu Calafatiju ob njegovem imenovanju za civilnega magistrata, vodjo civilne uprave novoustanovljene province Istre. Calafati (1765–1822), koprski pravnik, politik in izrazit podpornik francoske oblasti, je bil ena najvplivnejših osebnosti v Istri v času Napoleonovih preobrazb na severnem Jadranu. V naslednjih letih je opravljal več pomembnih upravnih funkcij, med drugim tudi položaj istrskega prefekta.

Dokument je nastal v času velikih političnih sprememb v Istri in širšem severnojadranskem prostoru. Po padcu Beneške republike leta 1797 so beneške posesti prešle pod avstrijsko oblast, vendar so bile na podlagi Bratislavskega miru, sklenjenega 26. decembra 1805, vključene v francosko interesno sfero. Istra je bila nato priključena Italijanskemu kraljestvu, kjer je ostala do ustanovitve Ilirskih provinc leta 1809. Koper je v tem obdobju ponovno pridobil pomembno upravno vlogo, Istra pa je postala del nove politične ureditve, znotraj katere je Calafati prevzel eno ključnih upravnih funkcij.

Februarja 1806 je bil po ukazu podkralja Eugèna de Beauharnaisa v Kopru ustanovljen Magistrat, nekakšna deželna vlada, katere vodstvo je prevzel Calafati. Z dekretom z dne 30. marca 1806 je bila Istra oblikovana kot osma provinca Italijanskega kraljestva, Koper pa je postal sedež osrednje deželne uprave in pomembno upravno središče z najvišjim deželnim sodiščem.

Slavnostna pesnitev v času velikih sprememb

Ob teh upravnih spremembah je nastal tudi obravnavani sonet na svili, ki je bil neposredno povezan z imenovanjem Angela Maria Calafatija za civilnega magistrata Istre. Kot slavnostna pesnitev poveličuje njegovo novo funkcijo in odraža politično ozračje začetka francoske uprave v Istri. Sonet je oblikovan po klasičnem italijanskem vzoru, ki ga sestavljata dve kvartini in dve tercini. Napisan je v knjižni italijanščini začetka 19. stoletja. Pod pesnitvijo je naveden le podpis “M. Dr. B.”, zato avtorja ni mogoče zanesljivo identificirati. Kot zelo možen in glede na razpoložljive podatke precej verjeten avtor pa se kaže Michele de Benedictis, imenovan tudi Michele Benedetti, doktor filozofije in matematike, koprski občinski zdravnik in član Akademije obujenih[1] (Accademia dei Risorti).[2] Domnevo dodatno podpira njegova povezanost s koprskim intelektualnim in kulturnim okoljem ter dejstvo, da je tudi sam pisal priložnostno poezijo. Podpis “M. Dr. B.” bi tako lahko označeval prav Micheleja de Benedictisa oziroma Benedettija. Jezik in slog odražata visoko literarno kulturo tedanjega časa ter sledita tradiciji slavnostnih pesnitev, namenjenih poveličevanju pomembnih javnih osebnosti.

Pesnik v prvi kitici nakaže, da so se Calafatijeve vrline in sposobnosti kazale že v mladosti ter se pozneje razvile v pomembne javne dosežke. V drugi kitici ga pesnik poveže z modrostjo in učenostjo, pri čemer se sklicuje na Palado (Ateno), antično boginjo modrosti. Njegove dosežke na področju znanja in delovanja opisuje kot sadove talenta in izobrazbe, cenjene tako doma kot drugod.

Še posebej pomenljiva je tretja kitica, v kateri avtor Calafatija postavi v vlogo modrega upravitelja Istre. Pri tem ga poveže z Astrejo, antično boginjo pravičnosti, kar je razvidno tudi iz verza ”Reggere l'Istria col saper di Astrea,” v katerem pesnik poudarja njegovo sposobnost pravičnega in razumnega vodenja. Zaključni verzi Calafatiju napovedujejo nove časti in lovorike, pesnitev pa se sklene z zanimivim verzom “gioja della voce chiuse il varco.” Izraz lahko razumemo kot pesnikovo priznanje, da mu veselje prepreči izreči vse pohvale, ki bi jih sicer želel nameniti slavljenemu magistratu. S tem avtor ne zaključi le pesnitve, temveč na prefinjen način še dodatno poudari ugled in pomen osebe, ki ji je sonet posvečen.

Dokument je hranjen v arhivskem fondu SI_PAK/0291 – Družinski fond Cadamuro, t. e. 18, a. e. 38. Poleg gradiva družine Cadamuro fond vsebuje tudi obsežno dokumentacijo, povezano z Angelom Mariem Calafatijem, njegovo družino in političnim delovanjem v času francoske oblasti. Med ohranjenim gradivom najdemo korespondenco, upravne in sodne spise, vladne odloke, tiskane pesnitve ter številne druge dokumente, ki osvetljujejo politične, družbene in gospodarske razmere v Istri na prehodu iz 18. v 19. stoletje. Posebej izstopajo dokumenti, povezani z napoleonsko upravo, ter zapisi o nadzoru trgovanja s tobakom, ki predstavljajo pomemben vir za raziskovanje delovanja državne uprave in gospodarstva tistega časa.

Ohranjeni sonet na rdeči svili tako ni osamljen dokument, temveč del širše zgodbe o Angelu Calafatiju, njegovem krogu ter obdobju francoske uprave v Istri. V istem fondu je ohranjena tudi sorodna pesnitev na modri svili iz leta 1809, posvečena cesarju Napoleonu I., kar kaže, da uporaba svile kot nosilca zapisa ni bila naključna. Oba primerka predstavljata dragoceno pričevanje o politični kulturi začetka 19. stoletja, v kateri so slavnostna besedila, javni pokloni in razkošni materiali služili utrjevanju ugleda pomembnih osebnosti svojega časa. Svila tako ni bila zgolj podlaga za zapis, temveč del sporočila samega.