Kulturna krajina v mirovanju: posledice pasivnega varstva in vprašanje prihodnosti soli

Piranske soline kot kulturna krajina: pomen, vrednote in razlogi za oživitev

Pridelava soli po tradicionalnem postopku v zadnjih desetletjih nezadržno stagnira. To nas je na ZVKDS, OE Piran, spodbudilo k pospešenemu iskanju dolgoročno naravnanih rešitev. V sodelovanju z Oddelkom za krajinsko arhitekturo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani smo ob upoštevanju uspešnih modelov upravljanja solin drugod po svetu razvili model oživitve in preprečitve nadaljnjega propadanja nepremične dediščine ter izgube nesnovne kulturne dediščine solin. Model je bil v avli Ministrstva za kulturo v minulem letu predstavljen tudi širši javnosti.

Vzorni modeli, kot so Saline di Trapani na Siciliji, soline Maras v Peruju ali soline Guérande v Franciji, so uspešni zato, ker na osnovi tradicionalnih postopkov pridobivanja soli ohranjajo kulturo, znanje in biotsko raznovrstnost organizmov. Svoje uspešnosti ne gradijo na masovni pridelavi soli, temveč na kombinaciji ročnega pobiranja soli visoke kulinarične vrednosti, turizma in ohranjanja naravnih vrednot. Takšen pristop tvori celoto, ki omogoča uspešno upravljanje ne glede na zmanjšano količino pridelane soli.

Za vse soline po svetu velja, da so tradicionalni postopki pridobivanja soli najbolj ogroženi takrat, ko soline niso več ekonomsko zanimive. Tradicionalna pridelava soli je v primerjavi z modernimi industrijskimi postopki hitro manj konkurenčna, če ji ne priznamo dodane vrednosti. Če se soline ne vzdržujejo, se bazeni zaraščajo, soline propadajo, ekosistemi se spreminjajo in siromašijo. Stroški dela in vzdrževanja pogosto presegajo dobiček od prodaje soli. Oteževalna okoliščina je tudi popolna odvisnost od narave, saj soline delujejo le, če je dovolj vetra in sonca ter ni dežja. Nepredvidljivost razmer znatno otežuje stabilen dohodek.

Zavedati se moramo, da z opuščanjem aktivnih solin izgine del kulturne dediščine, muzejske in izobraževalne dejavnosti pa so bistveno manj privlačne. Ogrožene so ptice in drugi organizmi, kulturna in turistična vrednost upada, saj ni dodane vrednosti turističnih obiskov, izobraževalnih vsebin in prodaje soli višje kulinarične vrednosti. Za uspešnost modelov upravljanja, ki povezujejo tradicionalno solinarstvo s turizmom in varstvom narave, sta potrebna načrtovanje in natančna strategija.

Paradoks naravovarstvenega režima: ko zaščita vodi v propad rabe

Odgovor na vprašanje, zakaj je takšno povezovanje v Sloveniji skoraj nemogoče, ni preprost. Piranske soline niso postale “naravni rezervat” zato, ker bi bile naravne, temveč zaradi kombinacije zgodovinskih, ekonomskih in okoljskih razlogov. Soline so postale strogo naravovarstveno območje šele potem, ko je sol izgubila ekonomski pomen in tradicionalno solinarstvo ni bilo več konkurenčno. Število solinarjev je drastično upadlo, velik del solin je ostal brez upravljanja. Ko človek preneha vzdrževati sistem, se ta začne naravno preoblikovati.

“Naravni rezervat” je bil torej odziv na opuščanje, ne njegov vzrok. Ko so soline začele preraščati, se je spreminjala slanost, pojavljalo se je sezonsko poplavljanje, solinarske hiše pa so postajale ruševine. Takšno okolje je postalo izjemno privlačno za ptice ter druge živalske in rastlinske organizme. Nastalo je pomembno mokrišče, gnezdišče ogroženih vrst in postajališče selivk. Naravovarstveniki so pravilno opozorili: “Če solinarstva ni več, zavarujmo vsaj to, kar je nastalo.” Razglasitev naravovarstvenega območja pomeni jasen pravni režim varstva, ki omogoča dostop do naravovarstvenih sredstev. Ni povsem jasno, ali je v devetdesetih letih obstajala realna nevarnost urbanizacije solin, vsekakor pa je bil rezervat najhitrejši in najmočnejši zaščitni mehanizem.

V takšnem ozadju ostaja skrito bistvo današnjih upravljavskih napetosti in razhajanj. Soline so kulturna krajina, torej antropogena in ne naravna prostorska entiteta. Zavarovanje je zaščitilo biotsko raznovrstnost, zato varstvo narave daje prednost procesom naravne obnove solin, solinarstvo pa zahteva stalno in aktivno človeško prisotnost. Tako smo se znašli v paradoksalni situaciji, ko se izjemna kulturna krajina solin varuje tako, da se ne uporablja. Soline niso postale rezervat zato, ker bi bil to najboljši model za ohranjanje solinarstva. Zato je danes povsem legitimno in na mestu vprašanje, ali je revitalizacija solinarstva primernejša strategija za dolgoročno ohranjanje tisočletne kulturne dediščine kot popolnoma pasivna zaščita.

Model oživitve Piranskih solin ponuja rešitev problema delnega, a vendar prekomernega opuščanja solin. Zakaj soline stagnirajo? Narava je postala primarna. Ko solinar izgine, se sistem poruši. Brez vsakodnevnega dela solina ni več solina, temveč mokrišče. Z opuščanjem izgubljamo nepremično kulturno dediščino solin, ogroženi so tradicionalni postopki ročnega pobiranja soli in nesnovna kulturna dediščina. Mlajše generacije ne prevzemajo delovnih mest, ker ni ekonomske motivacije. Ogrožen je generacijski prenos znanja in veščin.

Zato Piranskih solin ne moremo označiti za uspešen primer upravljanja. V celoti so opuščene Fontanigge, le delno v funkciji ostajajo Lera in Strunjanske soline. Na ta način solin ne čaka svetla prihodnost, temveč propad.

Kljub opuščanju se še delno ohranjata solinarska tradicija in kultura. Obiski Muzeja solinarstva in vodeni ogledi ustvarjajo delno finančno podporo, soline pa so, čeprav v veliki meri opuščene, dostopne javnosti. Glavni izziv je združiti tisočletno tradicijo solinarstva in varstva narave z ekonomsko vzdržnostjo. Najzahtevnejši kulturnovarstveni izziv pa je uvedba uspešnega modela upravljanja, ki odpravlja zgrešeno temeljno logiko: manj človeka = več narave.

Strokovna prizadevanja za oživitev solinarstva temeljijo na dejstvu, da soline niso naravni sistem. Potrebna je zaščita procesa, ne stanja. Kulturnokrajinska dediščina obstaja le z ohranjanjem zgodovinske rabe prostora. Enako pomembno je ohranjanje tradicionalnih znanj in praks - nesnovne dediščine. Soline niso muzejski eksponat, temveč sistem, proces, ki vključuje človeka kot del ekosistema. Odpraviti je treba ključni konflikt med varstvom narave, ki želi vpliv človeka zmanjševati na najmanjšo možno mero, in solinarstvom, ki zahteva dinamiko.

Solinarji so nosilci upravljanja in kreativni varuhi izjemne kulturne krajine, saj soline niso rezervat s soljo, temveč kulturna krajina solin v sožitju z naravo. Razglasitev najstrožjega naravovarstvenega območja bi bila morda utemeljena le ob popolni opustitvi solinarstva. Ker pa popolna opustitev rabe vodi v zmanjševanje oziroma spremembo prisotnih rastlinskih in živalskih vrst, je nujno odpraviti zadržke do oživitve solinarstva, ki je biotsko raznovrstnost sploh ustvarilo.

Fontanigge kot jedro revitalizacije: zaščita procesa, ne zgolj stanja

Zaradi delnih opustitev je potrebna revitalizacija celotnih Piranskih solin, vendar se zaradi prostorske omejitve pričujočega zapisa osredotočamo le na povsem opuščeni del solin. Fontanigge so srednjeveško jedro Sečoveljskih solin in predstavljajo najvišjo stopnjo kulturne, zgodovinske in tehnične vrednosti solin. So kulturna krajina, utemeljena na znanju solinarjev, regulaciji vodnih režimov in vzdrževanju petole kot biosedimentne podlage.

Ob spoznanju, da je prisotnost človeka v srednjeveških solinah pogoj za ohranjanje raznovrstnosti organizmov, predstavlja razglasitev najstrožjega naravovarstvenega območja za Fontanigge izrazito omejujoč pravnoformalni okvir. Oživitev Fontanigg ni nevarna; nevarni so neznanje, pasivnost in prekinitev procesa. Kulturna krajina brez rabe ne obstaja. Fontanigge niso “ostanki narave”, temveč načrtovan srednjeveški kulturnokrajinski sistem. Brez rabe propada prostorska logika, izgublja se funkcionalni pomen, vrednost kulturne dediščine pa se zmanjša in omeji na scenografijo. Varovanje oblike brez funkcije je muzealizacija, ne pa ohranjanje kulturne dediščine srednjeveških solin.

Ko solinar z uravnavanjem vode preprečuje degradacijo, hkrati vzdržuje mikrohabitate. V tem sistemu je človek del ekosistema, ne njegov nasprotnik. Fontanigge v izhodišču niso naravni ekosistem, temveč antropogeno ustvarjen in stoletja vzdrževan sistem. Njihova vrednost temelji na zavestni prostorski zasnovi bazenov, ročnem upravljanju vode, dolgotrajnem oblikovanju petole in stalni prisotnosti solinarja. Fontanigge, kot jih poznamo danes, so sekundarna narava, nastala po razpadu kulturne krajine.

Naravovarstveni režim, ki temelji na pasivnem varstvu, je primeren za naravne ekosisteme, ni pa optimalen za kulturne krajine, katerih obstoj je odvisen od rabe. Trenutno se žal varuje stanje, ki je posledica izgube kulturne dediščine, ne pa ohranjanja njene vrednosti. Nevarno je varovati dediščino tako, da jo prenehamo uporabljati. Razlika ni v naravi, temveč v upravljavski filozofiji. Tudi z vidika ohranjanja narave je to slabša možnost, saj je bila zgodovinsko gledano največja pestrost prisotna ob aktivnem solinarstvu.

Delna oživitev solinarstva ne pomeni ogrožanja narave. Če polovica srednjeveških solin ostane najstrožje naravovarstveno območje, je varstvo ptic še naprej zagotovljeno, mokrišča ohranjena, konflikt rabe pa najmanjši možen.

Ohranjanje petole je dodaten ključen argument za oživitev solin. Petola ni gradbeni element, temveč živ biosedimentni sistem, ki nastaja postopno, se stabilizira le ob redni rabi in ob daljši prekinitvi cikla propade. Njeno vzdrževanje zahteva stalno in strokovno prisotnost solinarja, ne zgolj občasne muzejske demonstracije. Brez dejanske proizvodnje soli petola izgublja funkcionalnost, s tem pa tudi bistveni element solinarske dediščine.

Muzejska raba je nezadosten nadomestek. Muzejska prezentacija solinarstva ima pomembno izobraževalno vlogo, vendar ne more nadomestiti neprekinjenega sezonskega cikla, ne omogoča celostnega prenosa znanja in ne vključuje realnih prilagoditev vremenskim in okoljskim razmeram. Solinarstvo je procesno znanje, ki se prilagaja letnim časom in vremenu, ne pa osemurnemu delovniku; prenaša se z delom, ne zgolj z razlago ali prikazom.

Znanstvene in primerjalne prakse kažejo, da tradicionalno solinarstvo ne zmanjšuje biodiverzitete, temveč jo povečuje, saj ustvarja raznolike mikrohabitate, preprečuje zaraščanje in stagnacijo ter omogoča dinamično upravljanje vodnih režimov. Predlagana oživitev, omejena na prostorsko in hidravlično ločen del med Dragonjo in kanalom Pichetto, ob hkratnem ohranjanju obsežnega naravnega rezervata med kanalom Pichetto in Drnico, ne predstavlja nesprejemljivega tveganja za naravo.

Popolna opustitev srednjeveških solin ni primeren ukrep glede na cilje varstva kulturne dediščine. Sorazmeren in strokovno utemeljen pristop je revitalizacija dela območja, stalen nadzor in prisotnost usposobljenih solinarjev ter prilagodljiv upravljavski režim. Takšen model zmanjšuje tveganja, hkrati pa ohranja bistvo dediščine. Ohranjanje solin izključno v naravovarstvenem režimu vodi v izgubo funkcionalnega pomena, izgubo solinarskega znanja in praks ter v pretvorbo dinamične kulturne krajine v zamočvirjen morski zatok.

Predlagana oživitev solinarskega sistema je zato kulturno nujna, strokovno utemeljena in ekološko sprejemljiva. Model ohranja neprekinjen proizvodni proces, ki je nujen za ohranjanje nepremične in nesnovne kulturne dediščine. Omogoča prenos znanja in veščin na nove generacije ter ohranja biodiverziteto in ekosistem. Gre za trajnostno, strokovno utemeljeno in mednarodno primerljivo rešitev za ohranjanje Piranskih solin kot žive kulturne krajine.

Zdi se, da je v tem pogledu razkorak med naravovarstveno službo in službo za varstvo kulturne dediščine večji kot kadar koli doslej. Po večletnih medresorskih prizadevanjih ni bilo zaznati razumevanja za zbliževanje skupnih strokovnih interesov. Glavni namen pričujočega zapisa je zato odpiranje širše javne razprave. V nasprotnem primeru si upam trditi, da bodo srednjeveške soline leta 2050 le še grenak spomin. •