Mednarodna znanstvena konferenca Etnografija tišin(e)

Priznani raziskovalci iz Francije, Norveške, Nove Zelandije, Poljske, Slovenije ter vseh okoliških držav so metodološko in epistemološko razširili razumevanje tišine in kolektivnih spominov, poseben intelektualni pečat pa so pustili raziskovalci staroselskih skupnosti na Novi Zelandiji in v ZDA. Ena od osrednjih govork je bila maorska profesorica staroselskih študijev Tracey McIntosh (Univerza v Aucklandu), na staroselski okrogli mizi pa so svoje raziskave predstavili tudi antropologi z Univerze na Primorskem, ki so na Novi Zelandiji in v Ameriki raziskovali staroselska ljudstva in bili del tamkajšnjih raziskovalnih institucij.

Medgeneracijska travma in različni pomeni tišine

Kljub zgodovinskim razlikam in kulturni raznolikosti sta medgeneracijska travma in tišina kompleksna vidika kolektivnih izkušenj, ki sta skupna večini družb in skupnostim po svetu. Skozi zgodovino so bile marsikatere skupnosti utišane zaradi travmatičnih dogodkov, nacionalističnih političnih diskurzov in nasilnih ideologij. Te so vodile v neizprosen teror, razkroj, delitve ter razdvajanje ljudi in družb. Breme te molčeče preteklosti se je prenašalo iz generacije v generacijo. S to težko zgodovino, ki je ustvarila konfliktne kolektivne spomine, so se soočile tako manjšinske in obmejne skupnosti kot tudi staroselska ljudstva. Fenomen medgeneracijske travme so poleg raziskovalcev holokavsta v devetdesetih letih prejšnjega stoletja pričeli raziskovati predvsem staroselski učenjaki v kolonialno-naselitvenih družbah, kot so ZDA, Kanada, Avstralija in Nova Zelandija. Ameriško-staroselska psihologinja Maria Yellow Horse Brave Heart in maorska antropologinja Lily George medgeneracijsko travmo opredeljujeta kot čustveno rano, ki jo povzročijo pretekli travmatični dogodki, kateri prizadenejo skupino ljudi oz. skupnost. Ta čustvena rana postane v okoliščinah zatiranja ali tišine vgrajena v kolektivni spomin prebivalstva, nepredelana travma pa se nato kopiči skozi generacije. Medgeneracijska travma torej označuje prenos travme skozi več generacij v določeni družini ali skupnosti, njene vedenjske manifestacije pa se pogosto prenašajo iz roda v rod. Ljudje tako čutijo posledice travme, ki je sami sploh niso doživeli, še pogosteje pa se na prvotno travmo v novi generaciji veže druga ali pa celo tretja travma, ki jo nova generacija doživi neposredno. Lily George v intervjuju slovenski antropologinji Maji Ćurčić poda primer požiga maorskih vasi s strani britanskih kolonizatorjev v 19. stoletju, ki so s kolonialnim nasiljem in pobijanjem ustvarili prvotno travmo v maorski skupnosti. Ti dogodki so bili dolgo časa utišani in prezrti, maorska plemena pa si zaradi sistemske marginalizacije, ki je sledila, niso opomogla. Zdravilo za težko bolečino je za marsikoga postal alkohol, s tem pa so se odprla vrata t. i. ponotranjenemu zatiranju (angl. internalised oppression) oz. avtoagresiji ali samosovraštvu, ki se je manifestiralo v različnih oblikah odvisnosti in družinskem nasilju. Naslednja generacija se je zaradi novih strukturnih dejavnikov, kot je rasna diskriminacija, soočila z obupom in s kriminalizacijo, marsikateri staroselci pa so nato končali v zaporsko-industrijskem kompleksu. Ni slučajno, da so staroselska ljudstva v ZDA, Kanadi, Avstraliji in na Novi Zelandiji še dandanes nadpovprečno zastopana v zaporih, vzgojnih centrih in drugih oblikah zapiranja.

Tišina ima v kontekstu medgeneracijske travme več pomenov: od tišine o določenih dogodkih, kot je na primer istrski eksodus, o katerem v knjigi V tišini spomina spregovori antropologinja Katja Hrobat Virloget, ki poudarja molk v istrskih družinah (tako tistih, ki so odšli, kot tudi tistih, ki so ostali), tišine kot strukturne amnezije o nacifašističnem terorju in kasnejših oblikah nepriznavanja kolektivnih ran, s katerimi se še vedno soočajo v slovenskih skupnostih na Tržaškem in avstrijskem Koroškem, do tišine kot neokolonialne oblike subtilnega nasilja (npr. zmanjševanje vloge kolonializma in strukturnega nasilja), s katerim kolonialno-naseljenske družbe še naprej sistematično ignorirajo večgeneracijska izkustva staroselcev. Raziskovalci ugotavljamo, da različne oblike tišine tako ali drugače ogrožajo medosebne odnose, naj si bo na mikro ali makro ravni. Prekinitev tišine torej zahteva neizmeren pogum in trud, zlasti v kontekstih, ko nepravičnost še naprej potihoma spodkopava življenja ljudi. Kljub temu javno izražanje stališč ne pomeni nujno vpitja ali kričanja, da bi nas slišali. Pomeni lahko tudi tiho uveljavljanje lastne prisotnosti navkljub trajajočemu družbenemu nasilju.

Staroselske skupnosti: od medgeneracijske travme do kolektivnega razcveta

Ključna tema in novost konference je bilo raziskovanje tišine skozi prizmo staroselskega boja v povezavi z nasilno in utišajočo kolonialno zapuščino. Kot smo že omenili, kritične staroselske študije ugotavljajo, kako so kolonialne in neokolonialne prakse razlaščanja ustvarile večplastne travme, ki škodljivo vplivajo na staroselske skupnosti v različnih delih sveta. Strukturno oz. sistemsko nasilje že stoletja ohranja staroselska ljudstva v prekarnem družbenem položaju. Kljub nenehnemu “utišanju” pa so staroselske skupnosti uspele ne le preživeti, temveč tudi ohraniti in negovati svoje načine življenja, tradicije ter dojemanja sveta. To jim je omogočilo, da so potihoma vztrajale navzlic podrejanju, ki ga še naprej doživljajo v kolonialno-kapitalističnih družbah. V tem primeru tišina predstavlja odpornost, vzdržljivost, vztrajnost, moč in celjenje ran. Vključuje znanje, ki je ljudem in skupnostim omogočilo premagovanje težav ter uspešno soočanje s težko zgodovino.

Staroselske epistemologije nosijo predniške nauke, ki so jih skupnosti uporabljale za negovanje uravnoteženega življenja ter mirnih odnosov s sosedi in drugimi plemenskimi skupnostmi. Pleme Diné (Navajo), katerega predniška dežela Diné Bikéyah se razprostira čez ozemlja današnjih ameriških zveznih držav Arizona, Utah, Nova Mehika in Kolorado, živi v skladu s filozofijo Hózhóójí (Pot lepote). Osrednji steber te filozofije predstavlja koncept Hózhó (lepota). Ta se v vsakdanjem življenju uporablja kot kodeks bivanja za negovanje harmonije in ravnovesja v odnosu do naravnega okolja ter do vseh živih in nevidnih bitij Diyin Diné'é (Sveti ljudje). To znanje se je potihoma ohranilo pri življenju, čeprav ga je zgodovina nasilja, razkroja in prisilnega izseljevanja poskušala bodisi izbrisati in objektivizirati bodisi komercializirati skozi romantične upodobitve staroselskih ljudstev in njihovih kultur.

Na drugi strani sveta novozelandski Maori bijejo tako tih kot tudi glasen boj. Slednjega manifestirajo v posebnih ritualnih pesmih (waiata), prek katerih prenašajo politična sporočila in modrost prednikov, s tem pa tudi znanje jezika. Del waiate je ritualni ples haka, s katerim se Maori povezujejo s predniki, medtem ko z glasnim bojnim plesom sporočajo kolektivni ponos in enotnost. Na tihi strani boja – skrito evropskim kolonialistom – pa je maorska epistemologija Te Ao Māori oz. maorski Svet. Maorski Svet temelji na ustnem izročilu staroselske modrosti, znanja in veščin: od umetnosti rezbarjenja in tetoviranja do kozmologije in maorske filozofije komplementarnosti. Del filozofskega razumevanja sveta – ki temelji na binarni komplementarnosti in ne na binarnih opozicijah – so koncepti whanaunatanga (sorodstvo, posebna pozornost na odnosih), kaitiakitanga (odgovornost za skrb oz. skrb za naravo, kateri pripadamo in katere del smo) ter mokopunatanga (odgovornost za dobrobit prihodnjih generacij). Pričujoče epistemološke premise so dandanes temeljni del t. i. medgeneracijskega zdravljenja kolektivnih ran v maorski skupnosti: soočenja z različnimi plastmi travm; širšega razumevanja travm; žalovanja in osvoboditve bolečine; ter preseganja travm z načelom aroha (ljubezen in sočutje).

Staroselski študiji v Kopru

Obiskovalci mednarodne znanstvene konference v Kopru so tako prisluhnili ne le glasovom trpljenja in konfliktnim spominom, temveč tudi konkretnim primerom dobrih praks in metodologij, ki v evropski (in slovenski) prostor prinašajo nova znanja in metode. Oddelek za antropologijo in kulturne študije UP FHŠ je ob svoji 25-letnci s to konferenco ter z novimi staroselskimi predmeti na študiju antropologije pionirsko vpeljal staroselske študije v slovenski akademski prostor. Kritični staroselski študiji temeljijo na staroselskih avtorjih, modrosti, dekolonizirajočih metodologijah ter povezovanju s staroselskimi skupnostmi. Študenti antropologije v Kopru tako že odkrivajo staroselski svet, s tem pa odbirajo tudi lastno zgodovino, konflikte, razumevanje sveta ter medsebojni preplet. 

doc. dr. Martina Tonet

doc. dr. Marko Galič

Oddelek za antropologijo in 

kulturne študije UP FHŠ