Navduševala je strokovno in laično občinstvo

Ksenija Vidali se je rodila 30. aprila 1913 v Škednju pri Trstu staršema po rodu iz Kubeda, očetu Angelu Vidaliju in mami Francki, rojeni Škergat. Na začetku prve svetovne vojne jo je mama, da bi jo zavarovala pred vojno nevarnostjo, poslala k tašči v Kubed. Ksenija je prva leta rasla brez očeta, ki je moral na fronto, od koder se je vrnil bolan in je za posledicami bolezni kmalu umrl. Vidalijeva je v povojnem času preživljala v Kubedu poletne počitnice. Ko se je njena mama znova poročila v Trstu, je tja odšla tudi Ksenija. V Škednju je obiskovala slovensko šolo, dokler ni fašistična oblast ukinila vseh slovenskih šol. V osnovni šoli jo je razredničarka in skladateljica Breda Šček angažirala na šolskih prireditvah. V višjih razredih osnovne šole ji je glasbeno znanje posredoval učitelj, skladatelj in zborovodja Ivan Grbec. Nato se je zasebno izobraževala pri redovnicah v Trstu ter se učila petja in igranja klavirja. Svojo glasbeno nadarjenost je podedovala od staršev, saj sta bila oba pevska navdušenca in sta pela v cerkvenem zboru. Z opero je prišla v stik v Trstu, kjer je z očimom, s katerim se je dobro razumela, pogosto obiskovala operne predstave.

Svojo glasbeno pot je začela v Škednju, ki ima bogato pevsko in glasbeno tradicijo, in kjer je bila, po njenih besedah, lepa slovenska pesem zmeraj spoštovana in priljubljena. V času svojega pevskega odraščanja je prepevala v posvetnih in cerkvenih zborih. Na njenem prvem javnem solističnem nastopu v škedenjski cerkvi jo je na orglah spremljala prijateljica Alma Godina Ghirardi. Pela je Gounodovo Ave Marijo in s svojim glasom navdušila občinstvo.

Poletna muzejska noč bo 17. junija

Odprtje občasne razstave bo ob 20.30 v dvorani palače Belgramoni Tacco spremljal večer opernih arij Poklon Kseniji Vidali. Arije bosta izvajala primorska operna pevca Štefica Grasselli in Gregor Ravnik ob spremljavi pianistke Irine Milivojević. Arije bo z besedami prepletla muzikologinja in novinarka Luisa Antoni.

Glasbenemu izobraževanju je posvetila več let: bila je učenka klavirja pri Alojziju Sancinu v Škednju, solopetja pa se je učila pri Ernestu Justu v Trstu. V tem času je doživela grenko izkušnjo, ko je zelo mlada izgubila mamo. Kmalu za tem jo je prizadela še smrt prvega moža Giordana Demarchija in je pri 26 letih ostala vdova.

Pozneje se je pevsko izpopolnjevala v Milanu, kjer je od leta 1946 študirala petje pri priznanem pedagogu, baritonistu Emiliu Ghirardiniju, ki ji je dal številne koristne nasvete. Zavedala se je, da lahko nekaj doseže le s trdim in vztrajnim delom pod dobrim strokovnim nadzorom. Ko je šlo za popolnost v glasbi in predanost operni umetnosti, ji ni bil noben trud odveč, kar potrjuje dejstvo, da je z Ghirardinijem sodelovala skoraj do konca svoje odrske kariere.

Umetniška pot

Želja po glasbenem delovanju na večjih odrih je Ksenijo Vidali leta 1937 vodila iz rojstnega kraja Škedenj pri Trstu najprej na avdicijo v mariborsko Narodno gledališče. Takratni dirigent Lojze Herzog je bil mnenja, da je glasovno primernejša za večji oder. Tako je na priporočilo Ivana Karla Sancina, znanca iz Škednja in violinista ljubljanskega opernega orkestra, uspešno opravila avdicijo v ljubljanski Operi. Debitirala je 2. maja 1937 z vlogo Mimi v La Bohème Giacoma Puccinija. Požela je velik uspeh, nad njo so bili navdušeni prav vsi, od vodstva Opere do strokovnega in laičnega občinstva. Po pisanju časopisov je ljubljansko operno občinstvo navduševala s svojim “kultiviranim, toplim in kristalnim sopranskim glasom” in jo je sprejelo kot pravo operno primadono. Uprava Narodnega gledališča v Ljubljani je 5. maja 1937 zaposlila Ksenijo Vidali kot operno solistko v opernem ansamblu Narodnega gledališča in je tam ostala do pomladi leta 1946. Naštudirala je 26 različnih vlog in nastopila v več kot 350 predstavah. “Čeprav sem imela vsa dela rada, sem vendarle najbolj uživala v vlogah kot Mimi, Manon, Violeta, Sneguročka, Rusalka, Tatjana in Margareta.” (Ksenija Vidali, avtobiografija, SLOGI, M 357, št. 6, sign. 322/324)

Odhod v tujino

Spomladi leta 1946 je sprejela odločitev o odhodu iz ljubljanske Opere, o čemer je razmišljala že dlje časa. V Operi je dobila vse manj vlog, čutila je, da pri nekaterih osebah ni zaželena, kar je razbrati tudi iz njene osebne korespondence z Demetrijem Žebretom, ki jo hrani Slovenski gledališki inštitut. Ključna pa je bila njena želja, da se želi pevsko izpopolniti in preizkusiti na novih odrih. Po odhodu iz Ljubljane se je Ksenija Vidali vrnila najprej v Trst, kjer se je zdravila zaradi podhranjenosti, nato je odšla v Milano in najprej dobrega pol leta trdo študirala petje pri profesorju Emilu Ghirardiniju. Operne hiše v Italiji niso imele stalnih ansamblov, zato se je udeleževala avdicij v raznih mestih. V svoji umetniški karieri je nastopala s tedaj slavnimi opernimi pevci kot so bili Beniamino Gigli, Mariano Stabile in Giuseppe Di Stefano ter osvajala občinstvo in glasbene kritike po večjih opernih hišah v Italiji, Španiji, na Portugalskem, Tuniziji, Avstriji in Švici. Gostovala je tudi v ljubljanski Operi in v drugih jugoslovanskih opernih gledališčih: v Mariboru, Zagrebu, Beogradu in na Reki. Med drugim je gostovala tudi v prenovljenem gledališču A. Ristori v Kopru s Prodano nevesto. V časopisnem članku Primorskega dnevnika (14. 5. 1949) preberemo, da je v glavni vlogi pela Marinko “naša domačinka Vidalijeva, ki je s svojim sočnim, obsežnim glasom in igralsko dovršenim likom kmetskega dekleta na mah osvojila vse občinstvo.”

Po letu 1957 je število njenih nastopov drastično upadlo. Po obdobju prijateljevanja in občasnega skupnega življenja se je Ksenija Vidali spomladi 1960 odločila za poroko z Demetrijem Žebretom, ki je bil takrat že direktor ljubljanske Opere in Ksenija Vidali se je odločila, da zaradi morebitnih nesoglasij ne bo več solistično nastopala v ljubljanski Operi. Ko je Demetrij Žebre leta 1968 odložil vodstvene obveznosti v Operi, se je zazdelo, da bosta lahko skupaj uživala, a njuna sreča ni trajala dolgo, saj je leta 1970 nepričakovano umrl.

Pedagoško delo

Z dragocenimi izkušnjami in izredno nadarjenostjo za pedagoško delo se je posvetila poučevanju mladih pevcev in izpopolnjevanju že uveljavljenih. V Operi je sprejela mentorstvo kot honorarno zaposlitev: spremljala je mlajše pevce in jih po potrebi korigirala pri oblikovanju vlog. Sčasoma se je usmerila tudi v zasebno pedagoško delo ter postala svetovalka in učiteljica mladim slovenskim pevcem, saj je, kot je poudarila, “mladim treba dati možnosti in včasih tudi tvegati.”

Njena zasebna pevska šola je vključevala tankočutnost za slog in izraz, ki je v vsaki vlogi drugačen. V obdobju pedagoškega delovanja je do svojih učencev čutila veliko odgovornost in jih več tudi zavrnila. Do svojih učencev je znala biti tudi zelo realna, zato jim je svetovala, “naj hodijo z dolžino svoje noge in naj ne prehitevajo, kar vse je važno v življenju nasploh, še posebej pa pri petju.” Iz njene šole je izšla vrsta priznanih opernih umetnikov: Igor Filipovič, Janez Lotrič, Jure Kušar, Eva Lind, Alenka Dernač Bunta, Ivan Urbas in drugi, med katerimi je bil tudi njen prvi učenec, Goričan Jurij Reja, tenorist ljubljanske Opere. K njej so prihajali tudi nekateri priznani pevci zabavne glasbe, da bi se pri njej učili, izpopolnjevali in dograjevali.

Čeprav je pedagoško delo vzljubila in je v njem našla zadoščenje, je bilo iz njenega pripovedovanja razbrati, da to ni moglo nadomestiti tistih občutkov in radosti, ki jih je doživljala na opernih odrih. Njena bogata življenjska pot se je sklenila 18. julija 2004 v Mariboru.

Tina Novak Pucer, muzejska svetnica

Tanja Jakomin Kocjančič, raziskovalka

Ksenija Vidali v vlogi Manon Lescaut

Jože Pohlen (levo) $@ , Ksenija Vidali in Dušan Jakomin v Kubedu leta 1995