Obnova solnega polja v Strunjanskih solinah

Takrat se je pot po solinah pravzaprav začela. Bil je Dino Markezich in povedal je, da je kot otrok z družino v petdesetih letih prejšnjega stoletja delal in bival v Piranskih solinah. Hitro smo se odločili, da vodenje po solinah lahko opravi on nam in ne obratno. Pripovedoval nam je o delu in njihovi hiši ob solnih poljih v južnem predelu Sečoveljskih solin “Fontanigge”, in sicer na kanalu Curto. Nadaljeval je o delu na prevozu soli iz solin v centralna skladišča, obenem pa nam je povedal številne anekdote, lepoto solinarskih vetrnic in mnogo drugega.

Dino Markezich v Muzeju solinarstva v Sečoveljskih solinah

Iz Sečovelj, kjer je bil doma, je skupaj z družino ob trpkih zgodovinskih okoliščinah tistega časa odšel v petdesetih letih prejšnjega stoletja v Francijo. A soline je imel rad in po njih hrepenel. Vanje se je ob vsaki priložnosti vračal, približno enkrat na leto, navadno pa je najemal tako nastanitev, da je lahko iz Seče nanje gledal. In tu se vrnemo na naše srečanje v Fontaniggah. V zaključku srečanja v solinah tistega dne smo prešli na solno polje. Ob razlagi je opisoval orodje, ki je še danes enako kot takrat. Ko je v roke vzel “paloto”, nabijač za glino, s katerim se oblikujejo nasipi in nato nabija muljasti sediment v enovito strukturo, je vsem zastal dih. Pričel je z nabijanjem poti “cavazzala”, kot je to počel nekoč. Tisti zvok, gib, celoten trenutek je nosil nekaj posebnega. Slišali, videli in doživeli smo ga sicer leta 2012, a prihajal je iz preteklosti, najbližje petdesetim letom prejšnjega stoletja. Ni bil pozabljen, opuščen, le čakal je priložnost, da se vrne “domov”, v soline. In bilo je doživeto, polno in resnično. Nepredstavljivo in morda tudi neponovljivo.

Mnogih od nas se take zgodbe dotaknejo, saj so pristne in del izjemne kulturne dediščine solin, oblikovanih na območju severozahodnega dela istrskega polotoka. Gre za neizbrisljiv del tega prostora, ki ob vsaki priložnosti zasije v svoji pomenljivosti in polnosti. V nameri, da bodo take zgodbe imele aktivni prenos v sedanjosti in bodočnosti ter omogočale nastanek novih, je za ohranitev in razvijanje solinarske dediščine potrebno k varovanju pristopiti celovito, nemudoma in s kakovostnimi pristopi. Poleg usmerjanja k pripravi ohranjanju podpirajočih podzakonskih okvirov in številnih akcij za razvijanje zavesti ter strategij za revitaliziranje solin se je v prvi vrsti potrebno zavedati, da je ohranjanje in oživitev solin mogoče le z izvajanjem, nadaljevanjem in obujanjem solinarske dejavnosti v solinah.

Ko se je preteklost za trenutek vrnila v soline

Poleg infrastrukturnih pogojev za izvajanje solinarske dejavnosti (nasipi, zapornice, črpalke, ohranjanje struktur in razmerij kanalov ter bazenov koncentracije in kristalizacije) je ključno solinarsko znanje, ki ohranjanje in izvajanje solinarske dejavnosti omogoča. Težavna okoliščina je, da le še peščica upokojenih solinarjev premore skozi tisočletje izoblikovano znanje. Z njihovim odhodom bi bila tradicionalna izvajanja nasipov, priprave solinarskih bazenov, vodnih režimov, prepoznavanja krhkih ravnovesij in sestave solinarskega ekosistema dokončno izgubljena. Izgubljene bi bile tudi vse mentalitete, doživljanja in pristnosti povezovanja ljudi z okoljem, tvorjenja neke skupnosti, saj ne bi imela svojih naslednikov ne v nesnovnem ne v materialnem smislu. Težnje po obuditvi danes opuščenih solin pa ne bi imele osnov, na katere bi se lahko oprle.

Za kakovostno in zgodovinsko utemeljeno nadaljevanje solinarske dejavnosti Piranskih solin je zato ključno zbrati, dokumentirati in urediti pretekle izkušnje in znanja o konkretnih opravilih, delovanju in razumevanju solin. Ker je nosilk in nosilcev solinarskih znanj kot tudi kredibilnih materialnih ostalin, predvsem v opuščenih predelih krajine solin, vse manj, se skladno s tem zmanjšuje časovni manever, ki še omogoča oživljanje v sodelovanju z nekdanjimi solinarskimi delavci in delavkami. A ker je ta možnost še prisotna, jo je potrebno podpreti in spraviti v življenje do mere, ko se bodo v besedi zbrana znanja lahko prenesla še v praktično delo.

V ta namen smo v Strunjanskih solinah zasnovali aktivnosti, v katerih bi pod delovnim mentorstvom dveh upokojenih solinarjev, ki sta z delom v solinah pričela že v petdesetih letih prejšnjega stoletja, pridobivali znanja o delu in posameznih solinarskih opravilih. S ciljem obnove izbranih opuščenih polj zahodnega dela kristalizacije Strunjanskih solin s pripadajočo infrastrukturo skušamo vzpostaviti povezavo med starejšimi generacijami in mlajšimi generacijami solinark in solinarjev v okolju solin s solinarsko dejavnostjo. Po vzoru dela ob revitalizaciji Muzeja solinarstva v devetdesetih letih prejšnjega stoletja si prizadevamo od aprila do decembra izvajati aktivnosti, s katerimi bi se vršil prenos znanja in dokumentiranje postopkov za revitalizacijo “kavedinov”. Akcije obsegajo pridobivanje veščin prepoznavanja stanj solinske infrastrukture, spoznavanja in prepoznavanja solinskih materialov, priprave kronologije del za revitalizacijo ter končno dokumentiranje in izvedbo praktičnih delavnic, s katerimi bi udeleženci osvojili osnovna znanja izvajanja solinarskih opravil, potrebnih za revitalizacijo kristalizacijskih bazenov. Ker izkušenj revitalizacije opuščenega območja solin aktivna solinarska generacija nima, je to edini in zadnji način, da jih osvojimo ter tako postavimo kredibilne in navdihujoče temelje za njeno nadaljevanje.

Znanje nekdanjih solinarjev kot temelj obnove

Naj se tu navežemo na srečanje z nekdanjim solinarjem v Fontaniggah leta 2012 in ga postavimo v kontekst dogajanja aktivnosti, ki trenutno potekajo v Strunjanskih solinah. V sklopu priprav za izvedbo aktivnosti za obnovo solnega polja v Strunjanskih solinah smo za potrebe analize stanja, priprave popisa in časovnice izvedbe del v aprilu v Strunjanske soline povabili dva upokojena solinarja, ki sta v solinah delovala že v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Do upokojitve sta bila poklicna solinarja, sodelovala pa sta tudi pri obnovi solnih polj na območju Muzeja solinarstva v Fontaniggah.

Dogovorjeni smo bili ob devetih, ura je za nadaljevanje pomenljiva. S starejšim od njiju sem se srečal malo pred dogovorjeno uro na parkirišču v solinah. Naročil mi je, da popravim postavitev avtomobila, in sam odšel naprej proti solinarski hiši. Z drugim pa je ostalo pri dogovoru izpred nekaj dni, da se dobimo tistega dne ob dogovorjeni uri. Bil sem v dvomu, ali je prišel oziroma ali sploh bo prišel, in se odpravil še sam proti hiši, kjer naj bi se skupaj srečali.

Ob vstopu v hišo vodijo do manjše sobe za druženje le še vrata in vedel sem, kam moram iti. Ob odprtju vrat pa je čas ponovno zastal. Tam sta sedela, govorila in se smejala oba upokojena solinarja z dvema aktivnima delavcema. Ob odprtju vrat je iz prostora prišla živa podoba solin, živi občutek preteklega časa, poln solinarskega življenja s tisočletnim pečatom. Bila je ponovna oživitev tistega občutka in energije, ki je bila tako doživeta ob nabijanju blata v Fontaniggah leta 2012 s strani gospoda, živečega v Franciji, a doma v solinah. Nisem vedel, ali bi tisti trenutek fotografiral, posnel ali kako drugače zajel. Zmogel sem samo to, da sem se usedel in se prepustil neokrnjenemu duhu solinarskega doživljanja ter protislovno vprašal solinarja, za katerega do zadnjega nisem vedel, ali bo prišel: “A ste že tu?” Odgovoril je, da je tam že dve uri.

Aktivnosti za obnovo solnega polja so v polnem zamahu. Pričeli smo s pripravo nasipov, postavljanjem lesenih oblog ob nasipih “taveliranje”, sledi montaža lesenih zapornic in prehod na notranjost kristalizacijskih bazenov “kavedinov”. Po navodilih dveh upokojenih solinarjev bomo čistili kanale in površino odvečnega mulja ter se posvetili sanaciji površin z ravnanjem, utrjevanjem in končno pripravo “petole”. V delavnicah sodeluje večje število udeležencev, ki tvorijo raznoliko skupino.

Obnova solnega polja kot prenos znanja v prihodnost

Pogled v zgodovino solin omogoča spoznanje, da je za njihovo vzpostavljanje, ohranjanje in razvijanje ključna solinarska skupnost. Za delujočo celoto solin in solinarstva je pomemben še najmanjši element. Združevanje opravljenega in prepoznavanje kvalitet vseh vpletenih je ob iskrenih prizadevanjih za ohranjanje solinarstva morda edina pot, ki bo tudi bodočim generacijam omogočala udejstvovanje in učenje v edinstvenem okolju solin.

Zanos, ki je prisoten, sočasno obnavlja soline, predstavlja učni proces osvajanja znanj, daje spodbudo in ustvarja izjemno prijetno solinarsko skupnost. Predvsem pa nas po vzoru dveh opisanih anekdot postavlja pred skromno, a zelo prisotno dejstvo: soline so tu, čakajo s svojim tisočletnim sporočilom, da vanje v vso prostrano površino ponovno vstopi solinarstvo. Tako bodo zvoki solin, doživetja, shranjene podobe z vsem delom in življenjem, ki ga je vzpostavilo in ga lahko ohranja zgolj solinarstvo, ponovno zasijali iz kotičkov preteklega časa. 

Matjaž Kljun, konservator ZVKDS OE Piran