Sram v književnosti: Od Cankarja do umetne inteligence

Cankarjeva zgodba Mater je zatajil je eden najbolj znanih primerov sramu v slovenski književnosti. Tudi več kot 120 let po izidu bralce še vedno nagovarja, saj govori o univerzalnem čustvu. Prav čustvena moč književnosti je eden od razlogov, da nas literarne zgodbe še danes nagovarjajo.

Kje najdemo sram
v književnosti?

Čeprav so čustva pomemben del literature, so bila kot predmet raziskovanja dolgo zapostavljena. V zadnjih desetletjih se je zanimanje zanje povečalo, med manj raziskanimi pa ostaja sram – čustvo, ki se pojavi, ko začutimo, da ne ustrezamo pričakovanjem drugih ali lastnim predstavam o tem, kakšni bi morali biti.

To vseprisotno čustvo raziskuje projekt Oblike sramu v slovenski književnosti, ki poteka na Raziskovalnem centru za humanistiko Univerze v Novi Gorici in ga financira Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije (ARIS). Raziskovalna skupina pod vodstvom dr. Ivane Zajc preučuje, v kakšnih oblikah se sram pojavlja v slovenski književnosti od 19. stoletja do danes.

Raziskave na Raziskovalnem centru za humanistiko Univerze v Novi Gorici zajemajo naslednja področja: literarne vede, kulturna zgodovina, digitalna humanistika, študije spolov in kulturne študije.

“Sprašujemo se, kako se sram kaže v detektivkah, ljubezenskih romanih ali ljudskih pravljicah. Zanimajo nas tudi prostori, v katerih se sram pojavlja, ter vprašanje, kdo zasramuje in kdo je zasramovan, kdo o sramu govori in kdo molči,” pojasnjuje dr. Ivana Zajc.

Raziskovalci preučujejo tudi povezave med sramom, identiteto in ranljivostjo. Primer je sram, povezan z revščino, kakršnega najdemo v Cankarjevi zgodbi o Jožetu. Med drugim osvetljujejo krindž, razširjen sodoben pojav sekundarnega sramu, ki ga občutimo namesto drugega.

Sram je vplival tudi na literarno zgodovino. “Avtorji, posebej pa avtorice, so bili v preteklosti javno obsojani in potisnjeni na rob. Raziskujemo, kako sta sram in sramotenje vplivala na to, kdo je vključen v literarno zgodovino, v kanon in kdo ne,” pravi Zajc.

Pri tem raziskovalcem pomagajo tudi ohranjena pisma avtoric in avtorjev. Elektronska zbirka Pisma, ki nastaja na Raziskovalnem centru za humanistiko Univerze v Novi Gorici, šteje že več kot 2000 digitaliziranih pisem. Glavna urednica zbirke je vodja centra dr. Katja Mihurko. Med pismi najdemo pričevanja o zasramovanju avtoric, ki so v začetku 20. stoletja vstopale v literarne kroge in so jih med drugim spodbujali k pisanju pod moškimi psevdonimi.

Kako čustva v zgodbah
bere računalnik?

Projekt povezuje tradicionalno literarno raziskovanje s sodobnimi digitalnimi metodami. S pomočjo superračunalnika so razvili projekt modeliranja implicitnih čustev v korpusu 300 slovenskih romanov in povesti, ki je nastal v sodelovanju med Inštitutom Jožef Stefan in Raziskovalnim centrom za humanistiko Univerze v Novi Gorici. Računalniški model za prepoznavanje sramu v književnosti so razvili v več korakih: gre za primer sodelovanja med človekom in strojem, pri katerem človeško znanje usmerja razvoj računalniškega orodja.

Model lahko odkrije tudi primere, v katerih beseda “sram” ni zapisana, vendar je čustvo v besedilu jasno prisotno. Tako je pregledal na stotine zgodb, tudi takih, ki so bile dolgo pozabljene, in v njih odkril na tisoče primerov sramu.

“Računalniška analiza pa ne more nadomestiti človeškega branja,” pravi Zajc in dodaja: “Za razumevanje, kaj odkrite vzorce pomenijo in kako jih lahko razlagamo, je še vedno potrebno poglobljeno prebiranje del. Programerska znanja in znanja s področja podatkovne znanosti se v našem projektu povezujejo z znanji o književnosti in kulturni zgodovini, s to interdisciplinarnostjo pa ustvarjamo nove načine računalniškega branja ter razumevanja književnosti.”

Znanstvena konferenca Shapes of Shame in Literature je potekala v živo in prek spleta.

Na Fakulteti za humanistiko Univerze v Novi Gorici živijo tudi študijski predmeti, povezani s temi vsebinami: pri predmetih Digitalna humanistika ter Metode in orodja digitalne humanistike študentje ter študentke ustvarjajo lastne digitalne projekte, pri predmetu Študije krindža se ukvarjajo s pojavi sekundarnega sramu v sodobni kulturi, pri predmetu Književnost in čustva pa literaturo berejo z vidika različnih emocij, ki jih izrisuje. Zaradi tematike se sram mestoma povezuje tudi s predmetoma Spol in literatura ter Reprezentacije spolov v slovenski književnosti.

Raziskovalke in raziskovalci
z vsega sveta razpravljali
o sramu

Junija letos je Raziskovalni center za humanistiko Univerze v Novi Gorici gostil mednarodno znanstveno konferenco Shapes of Shame in Literature (Oblike sramu v književnosti). V Novi Gorici je o sramu razpravljalo približno 60 raziskovalk in raziskovalcev iz več kot 25 držav Evrope, Azije, Avstralije in Severne Afrike.

Sram so obravnavali z vidika literarnih ved, digitalne humanistike, zgodovine, kulturnih študij in teorije čustev. Govorili so o razrednem in kvir sramu, etnični stigmatizaciji, hendikepiranosti, telesnosti, spolu in migracijah ter o povezavah med sramom, identiteto in družbenim položajem posameznikov. Izkazalo se je, da je sram prisoten v književnosti najrazličnejših kultur.

Nov projekt o sramu bo k sodelovanju vabil vse občane

S septembrom se je na Raziskovalnem centru za humanistiko Univerze v Novi Gorici začel nov projekt ARIS z naslovom Pot sramu: participatorno mapiranje reprezentacij sramu v književnosti.

Tokrat bo raziskava odprta tudi za javnost. Vsi, ki radi berejo in želijo preizkusiti nekaj novega, bodo lahko sodelovali z raziskovalno ekipo in v literarnih delih iskali sram, povezan z realnimi zemljepisnimi prostori. Prebirali bodo literarna dela in iskali odlomke, ki sram umeščajo v realne prostore Primorske. Rezultat bo zemljevid sramu, kot ga izrisujejo književna besedila, ki vplivajo na našo percepcijo prostora. Konec projekta bo zaznamoval pohod – Pot sramu.

Razpis za sodelovanje prostovoljcev in prostovoljk pri tem projektu je objavljen na spletni strani Univerze v Novi Gorici.

Vabljeni! •