Od hrambe javnih dokumentov do ustanovitve Mestnega arhiva Koper

Ozemlje severozahodne Istre, ki je bilo od konca 13. stoletja pravnoformalno pod Beneško republiko, je vpliv z ozemlja zahodne obale Jadranskega morja, tako v kulturnem, pravnem kot tudi v političnem smislu, čutilo že prej. Mesta, ki so že prej skrbela za svoje akte, kar dokazujejo tudi najstarejši ohranjeni arhivski dokumenti, so v skladu z beneško zakonodajo prirejenimi mestnimi statuti pričela organizirati in razvijati javne službe (notarji, kancelarji, vicedomini), ki so skrbele za nastajanje in ohranjanje pravnih dokumentov. Deloma so iz tega obdobja ohranjeni mestni statuti, privilegiji in dukali, notarske knjige, sodni spori, popisi na dražbah prodanega imetja, knjige komunskih prihodkov in izdatkov in podobno. Količina ohranjenega gradiva se je povečevala zlasti od 14. stoletja dalje. Zaradi ureditve gradiva in verjetno tudi zaradi povečanega obsega dela po vzpostavitvi prizivnega sodišča v Kopru leta 1584, je bil 22. januarja 1611 uradno nameščen “arhivist”, čigar temeljna naloga je bila ureditev javnih dokumentov. V namestitvi komunskega arhivista, ki časovno približno sovpada s sočasnimi podobnimi ukrepi v drugih beneških mestih v Istri in beneški Terrafermi, je možno videti poizkus načrtne ureditve gradiva in s tem arhivske dejavnosti v mestu.

Od zgodovinske vrednosti dokumentov do mestnega arhiva

Z razvojem zgodovinske raziskave v 18. in 19. stoletju so dokumenti, ki so do tedaj imeli značaj repozitur in so jim oblasti pripisovale predvsem dokazni namen, postopoma začeli pridobivati tudi zgodovinsko vrednost. Poizkus ustanovitve zgodovinskega arhiva v Kopru, kot inštitucije, ki je imela namen varovati pisno dediščino in vzpodbujati raziskave zgodovinskih virov, je v drugi polovici 19. stoletja tesno povezan z nastankom koprske mestne knjižnice. Po večkratnih neuspelih poskusih, da bi mestno knjižnico odprli v prostorih gimnazije to je Collegia dei Nobili, se je namreč ob koncu sedemdesetih let 19. stoletja izoblikoval predlog o njeni umestitvi v drugo nadstropje občinske palače Armerie in združitvi s starim občinskim arhivom. Ureditev zgodovinskega arhiva je v prvem desetletju 20. stoletja opravil profesor Francesco Majer, ki je bil leta 1903 uradno imenovan za upravnika knjižnice. Do leta 1908 je Majer dokončal inventar starega koprskega komunskega arhiva, ki je bil v obdobju 1903−1908 po delih objavljen v reviji Pagine Istriane, leta 1909 pa tiskan tudi kot samostojna publikacija z naslovom Inventario dell'Antico Archivio Municipale di Capodistria. Dokumenti, ki jih je popisal obsegajo obdobje od 1346 do 1820. Majer je arhivsko gradivo koprske komune razdelil v deset skupin: vicedomini in notarji; knjige mestnih svetov; komunski akti; dokumenti o upravi komune, dokumenti o cenitvah; zakupih, katastrih kapitalov in statistični podatki; fontik in zaloge živil; špital in zastavljalnica; dukali; listine in drugi dokumenti; rokopisi družine Carli. Premična vrednost mestne knjižnice, ki se je pričela še dodatno bogatiti s številnimi donacijami posameznikov, je bila leta 1894 ocenjena na 4000 kron, leta 1907 pa se je njena vrednost povečala že na 12.000 kron.

Povojne reorganizacije in ustanovitev Mestnega arhiva Koper

Po zaključku prve svetovne, je bila leta 1919 s strani takratnih oblasti sprejeta odločitev o selitvi mestne knjižnice na novo lokacijo v palačo Tacco, ki je bila določena tudi za novi sedež mestnega muzeja za zgodovino in umetnost ustanovljenega leta 1911. Primopredaja Taccove palače z vsemi muzealijami in dokumenti je bila opravljena 1. avgusta 1925. Mestna knjižnica z zgodovinskim arhivom je bila na svoji novi lokaciji odprta javnosti štiri ure tedensko, in sicer ob ponedeljkih in četrtkih od 14. do 16. ure. Letno naj bi jo obiskalo povprečno štirideset obiskovalcev. Knjižnici in zgodovinskemu arhivu so bile namenjene tri sobe v desnem nadpritličju palače. Stari komunski arhiv je bil postavljen v osrednjem od treh prostorov, dokumenti so bili shranjeni v desetih omarah, ki jih je darovala občina. V obdobju Majerjevega vodstva je mestna knjižnica skoraj polna štiri desetletja delovala brez zapisanih pravil. Pravilnik o delovanju občinske knjižnice s priključenim starim komunskim arhivom, ki je urejal delovanje ustanove je koprska občina prvič izdala 27. marca 1940. V pravilniku, ki je obsegal 20 členov, je bila knjižnica s priključenim zgodovinskim arhivom opredeljena kot občinska inštitucija, financirana iz proračunskih sredstev. Za javnost je bila odprta štiri ure tedensko, in sicer ob ponedeljkih in četrtkih od 14. do 16. ure.

Varovanje arhivskega gradiva je pridobilo nove razsežnosti februarja 1956, ko je Občinski ljudski odbor Koper izdal odločbo o ustanovitvi Mestnega arhiva v Kopru.

Kljub evakuaciji najpomembnejšega dela hranjene kulturne dediščine, ki je bilo iz Kopra odpeljano leta 1944 s strani Bibliografskega nadzorništva iz Benetk in je obsegalo 57 zabojev arhivskega gradiva in najdragocenejših knjižničnih del, je koprska mestna knjižnica s priključenim arhivom tudi po zaključku druge svetovne vojne nadaljevala s svojim ustaljenim poslovanjem v obsegu od 4-ih do 6-ih ur na tedensko. Zaradi dotrajanosti in slabega stanja palače Tacco je bila leta 1951 sprejeta odločitev o selitvi knjižnice v prenovljene prostore palače Brutti ne Trgu Brolo. Selitev gradiva je potekala postopno in je bila zaključena poleti leta 1952. Avgusta 1952 je bil sprejet novi Pravilnik za javno poslovanje Mestne knjižnice v Kopru s katerim je bila urejena izposoja knjižničnega gradiva, medtem ko kodeksov, rokopisov, dokumentov, risb in drugih listin mestnega arhiva eksplicitno ni bilo dovoljeno posojati.

Leta 1950 je bila v okviru odbora za znanost in kulturo Istrskega okrožnega ljudskega odbora ustanovljena posebna komisije za pregled kulturnih spomenikov, ki je opravila številne preglede zasebnih knjižnic, arhivov ter tudi drugih zgodovinskih spomenikov in večkrat posredovala za zaščito knjižnega in arhivskega gradiva. V začetku leta 1953 je mestni ljudski odbor Koper ustanovil komisijo za zaščito kulturnih in umetnostnih spomenikov, ki je imela nalogo skrbeti za zaščito umetniških del in arhivskega gradiva. Na pobudo Zgodovinskega društva za jugoslovansko cono Svobodnega tržaškega ozemlja, je oktobra istega leta občinski ljudski odbor Koper določil ločitev arhiva od knjižnice, s čim je arhiv postal samostojna služba v okviru občinskega ljudskega odbora Koper, njegov prvi upravnik pa je postal Mario Bratina.

Varovanje arhivskega gradiva je pridobilo nove razsežnosti, tako iz teritorialnega, kakor iz vsebinskega vidika, 25. februarja 1956, ko je Občinski ljudski odbor Koper izdal odločbo o ustanovitvi Mestnega arhiva v Kopru. Kot naloge arhiva, ki je od takrat postal samostojna ustanova se je v odločbi navajalo: “zbiranje, varovanje in ureja arhivskega gradiva upravnih, gospodarskih in družbenih organov in ustanov, ki imajo svoj sedež v Kopru, kakor tudi vodenje evidenc in zbiranje arhivskega gradiva bližnje okolice v mejah koprskega okraja z namenom, da se ga zavaruje pred propadom”.

Ustanovitev 25 februarja 1956 samostojne arhivske inštitucije, pooblaščene za varovanje in hrambo arhivskega gradiva je pomenila pomemben mejnik v razvoju javne arhivske službe, ki jo od leta 1967 nadaljuje z novim poimenovanjem “Pokrajinski arhiv Koper”. Z opravljanjem svojih osnovnih nalog, ki so prevzemanje, varovanje, urejanje, popisovanje in omogočanje uporabe arhivskega gradiva Pokrajinski arhiv Koper nadaljuje pomembno poslanstvo zavestne hrambe pisne dediščine tega prostora in njegove skupnosti. •