Ohranjanje dediščine kulturnih krajin
Tako kot kulturna krajina brez človekove roke s časom izgublja svojo identiteto, tako tudi človek, z neprimernimi posegi, ki povzročajo degradacijo in razvrednotenje kulturne krajine, izgublja svojo.
Ob pogledu po krajini, ki zajema širni odprti prostor z naravnimi ter grajenimi in oblikovanimi sestavinami, se nam mnogokrat oči (in nato še objektiv fotoaparata) ustavijo ravno na kulturni krajini, ki pa ne obstaja sama od sebe, tako kot naravna krajina, temveč je rezultat žuljev naših prednikov, ter truda in zavedanja današnjih generacij.
Izgled kulturne krajine določajo človekovi posegi in dejavnosti skozi čas. Kulturna krajina odraža trud in premišljenost ter predanost delu v sožitju z naravo in geomorfološkimi značilnostmi območja. Kulturna krajina je rezultat interakcije med stoletnim delovanjem človeka in narave na določenem območju. Človek je na nekaterih območjih na kvaliteten način preoblikoval naravno krajino za svoje potrebe, ji dodal kulturno in estetsko komponento in ji s tem povečal vrednost. Varovanje in ohranjanje območij kulturne krajine se tako kaže skozi razvoj in vzdrževanje nekaterih dejavnosti kot dinamičen oblikovalski proces, njegov varstveni vidik pa kot eden izmed osnovnih pogojev za ohranitev kvalitetnega okolja, primernega za gospodarski in družbeni razvoj.
Ni kulturne krajine brez človeka in ni človeka brez kulturne krajine.
Varovanje krajine
Varovanje krajine in s tem njenih naravnih in antropogeno preoblikovanih značilnosti pa je tudi v tesni povezavi z ohranitvijo biodiverzitete in ekološkega ravnovesja v prostoru, saj se razvoj ali opuščanje ruralne gospodarske dejavnosti vsebinsko in vizualno odraža tudi v naravni krajini.
Posebno vrednost predstavljajo posebnosti kulturne krajine kot pokazatelj razvoja človeške družbe v prostoru in času. Odražajo se v načinu rabe zemljišč in v tradicionalnih dejavnostih. Kot navaja 3. člen ZVKD-1, predstavlja kulturna krajina nepremično dediščino, ki je odprt prostor z naravnimi in ustvarjenimi sestavinami, katerega strukturo, razvoj in uporabo pretežno določajo človekovi posegi in dejavnost. Njeno celostno ohranjanje pa predstavlja sklop ukrepov, s katerimi se zagotavlja nadaljnji obstoj in obogatitev dediščine, njeno vzdrževanje, obnova, prenova, uporaba in oživljanje.
Iz vidika varstva kulturne dediščine so krajine različnih tipov lahko varovane v večjih sestavljenih sklopih, ki vključujejo različne tipe krajin ter celotni prostorski kontekst skupaj z naseljem in naravnimi danostmi, lahko pa v bolj specifičnem, natančno definiranem obsegu, kot je na primer solinska krajina. V grobem poznamo krajine travnatega sveta, kjer se zaradi opuščanja primarne rabe ali težavnega terena nahajajo travniki in pašniki; njivske krajine, kjer se njive prepletajo tudi s travinjem in gozdovi; krajine trajnih nasadov, kjer najdemo vinograde, sadovnjake in oljčnike, ter tudi izjemne solinske krajine.
(Pre)hitre spremembe
Kulturna krajina se danes zaradi globalizacije in vedno novih razvojnih potreb družbe spreminja hitreje kot v preteklosti. S hitrim in mnogokrat nepremišljenim spreminjanjem, pa lahko dolgoročno gledano naredimo predvsem več škode kot koristi.
Nevarnosti, ki pretijo kulturnim krajinam na priobalnem območju in v njegovem zaledju, so poleg opuščanja agrarne rabe in posledičnega zaraščanja tudi neprimerne komasacije in drugi agromelioracijski ukrepi, ki niso skladni z naravnimi danostmi območja in parcelno strukturo. Poleg tega pa k degradaciji kulturne krajine v veliki meri prispevajo tudi mnogoteri pomožni kmetijski objekti, kateri brez prave potrebe rastejo po kmetijskih površinah kakor gobe po dežju, ter cestna in druga infrastruktura po mnogokrat “predimenzioniranih standardih”. Za ohranjanje pri nas značilnih kulturnih krajin in s tem tudi naše prostorske identitete je nujno potrebno upoštevati omejitve v načinu in tipu gradnje, odnos in razmerje med pozidanim in nepozidanim, značilno arhitekturo, uporabljati avtohtone materiale, ohranjati tradicionalno gojitev značilnih rastlinskih vrst ter preprečevati saditev netipičnih vrst in vzrejo neavtohtonih živalskih vrst, ohranjati značilno parcelacijo ter ohranjati tipologijo obdelovalnih teras vključno s suhozidanimi podpornimi zidovi in ostalimi značilnimi elementi.
Iz vsega zapisanega lahko torej izluščimo, da ni kulturne krajine brez človeka in ni človeka brez kulturne krajine. Smo del kulturne krajine, tako kot je naša kulturna krajina del nas, in zato bi se morali za njeno ohranitev v sožitju z naravnimi danostmi še toliko bolj zavzemati.
Urška Eler, konservatorka, ZVKDS OE Piran
