Osiroteli predmeti - oživljanje pozabljenih življenjskih zgodb predmetov brez provenience

Za večino muzejskih predmetov te informacije vsaj delno poznamo, v inventarnih knjigah in katalogih lahko preberemo njihove “življenjske” zgodbe in si ogledamo druge predmete iz zbirk, katerih del so. Muzejski depoji pa poleg teh predmetov hranijo tudi tiste, ki takšnega rodovnika nimajo, ki ne sodijo v nobeno zbirko, za katere ne vemo, ne od kod prihajajo, ne kako so prišli v muzej, ne kdo jih je kdaj prej imel v lasti. Še več, na muzejskih policah se znajdejo tudi predmeti, za katere kustosi ne morejo ugotoviti niti, kaj pravzaprav so - te zadnje je švedska kustosinja Kerstin Smeds nekoč duhovito poimenovala kar “uporniški predmeti”.

Za predmete brez provenience, torej tako rekoč brez porekla, se je v muzejskem svetu udomačil izraz “osiroteli predmeti”, saj jih zaznamuje prav to, da so zaradi spleta različnih okoliščinah izgubili svojo “družino”, “sorodstvene” povezave z drugimi predmeti, z lastniki ali z dokumentacijo, ki bi pomagala osvetliti njihovo poreklo.

Kot “male sirote” (it. orfanelli) so predmete brez jasnega porekla najprej poimenovali italijanski cariniki in policaji, kadar so pri svojem delu naleteli na kose antičnih vaz, ki so jih tihotapci razbili z namenom, da bi jih laže skrivaj spravili čez mejo in v prodajo. Izraz “osiroteli predmeti” se je nato začel uporabljati tudi za ukradene primerke kikladske umetnosti, ki so jih roparji odnesli z grških arheoloških najdišč in spravili na trg umetnin brez podatkov, ki bi njihove preprodajalce lahko spravili v težave.

Predmete brez jasnega porekla hranijo tudi slovenski muzeji. Specifičnih razlogov za to, da so predmeti osiroteli, pa je v slovenskem kontekstu kar nekaj. Razprodaje grajskih inventarjev na dražbah pred drugo svetovno vojno, burna politična in vojna dogajanja 20. stoletja, medvojne in povojne zaplembe so med bolj pogostimi razlogi, zakaj muzejski depoji hranijo tudi predmete, za katere ne vemo, od kod prihajajo in kaj vse se je z njimi doslej dogajalo. Osirotele posamezne predmete pa lahko srečamo tudi v zasebni lasti. Tedaj je pogosto znano le to, da so se v nekem približno določljivem času znašli tam, informacije o tem, od kod, s kom in kako so tja prišli, pa so zaradi podarjanja ali dedovanja pogosto povsem zabrisane.

Z osirotelimi predmeti v slovenskem kontekstu se v okviru triletnega nacionalnega raziskovalnega projekta “Osiroteli predmeti: obravnava vzhodnoazijskih predmetov izven organiziranih zbirateljskih praks v slovenskem prostoru” pod vodstvom dr. Nataše Vampelj Suhadolnik ukvarjajo raziskovalke in raziskovalci Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, Znanstveno-raziskovalnega središča Koper, Pokrajinskega muzeja Celje in Pomorskega muzeja Sergej Mašera v Piranu.

Prav v slednjem bo kot eden od rezultatov raziskovalnega projekta v sredini meseca junija odprta razstava o predmetih, ki so jih iz Vzhodne Azije kot posamezne spominke prinesli slovenski pomorščaki, zdaj pa številne od njih hranijo njihovi sorodniki, precejšnje število pa jih je tudi v muzeju v Piranu. Razstavo “Kanček Daljnega Vzhoda: Predmeti iz Vzhodne Azije v zbirkah pomorščakov” je s sodelavci raziskovalnega projekta Osiroteli predmeti pripravila kustosinja Bogdana Marinac.

dr. Helena Motoh, Center za azijske študije ZRS Koper