Pionirka teološkega ekofeminizma

Kakšne so vaše naloge svetovalke direktorja ZRS Koper?

“V prvi vrsti sem raziskovalka s področja religijskih znanosti, ki si tudi v vlogi svetovalke direktorja ZRS Koper, prof. dr. Rada Pišota, prizadevam za vzpostavitev in ohranjanje dobrih pogojev raziskovalnega dela ter za krepitev dobrega počutja zaposlenih v smeri krepitve delovne sreče. Zato si v okviru implementacije Akcijskega načrta za enakost spolov, ki smo ga na ZRS Koper sprejeli med prvimi javno-raziskovalnimi zavodi v Sloveniji, še posebej prizadevamo za nadaljevanje kakovostnega razvoja in dela ZRS Koper v smeri združevanja znanstvene odličnosti z družbeno koristnim ter uporabniku/-ci in javnosti prijaznim raziskovalnim okoljem, ki ga odlikujejo visoke etične norme. Prizadevamo si torej za izboljševanje poslovnega modela, ki bi še naprej zagotavljal in krepil enake možnosti raziskovalk/-cev tako glede na spol kot glede na druge značilnosti, ki opredeljujejo njihov položaj (spolna, etnična, verska pripadnost ...).”

“V okviru implementacije Akcijskega načrta za enakost spolov, ki smo ga na ZRS Koper sprejeli med prvimi javno-raziskovalnimi zavodi v Sloveniji, si prizadevamo za izboljševanje poslovnega modela, ki bi še naprej zagotavljal in krepil enake možnosti raziskovalk/-cev tako glede na spol kot glede na druge značilnosti.”

Za pravično porazdelitev okoljskih bremen

S čim se ukvarjate na Inštitutu za filozofske in religijske študije?

“Članice in člani inštituta se poleg filozofije ter filozofije religije posvečamo tudi teološkim in religiološkim temam, med njimi so v ospredju sodobna (kritična) teologija, teološki ekofeminizem, medreligijski dialog, religija in kultura islama, azijske religije (Indija in Kitajska), primerjalna religiologija, religija in ekologija ter religija in nove tehnologije (umetna inteligenca). Naš inštitut je prvi in edini raziskovalni inštitut v Sloveniji, ki tudi v imenu zaobjema religijske študije. V tem okviru si prizadevamo v raziskovalni sferi povezovati vse, ki se pri nas z religijo ukvarjajo na objektiven, neapologetski, znanstveni način. V mesecu aprilu tako soorganiziramo drugi interni strokovni religiološki posvet, na katerem bomo gostili prof. dr. Tima Jensna, predsednika svetovne religiološke zveze (IAHR), o osnovah in pomenu znanstvenega preučevanja religije nekoč in danes.”

Dr. Nadja Furlan Štante

svetovalka direktorja ZRS Koper

“Okoljsko pravičnost je namreč mogoče doseči samo s pošteno in pravično porazdelitvijo okoljskih bremen med celotno prebivalstvo.”

S katerimi področji se vi osebno ukvarjate?

“Moje področje raziskovalnega delovanja je jedrno usmerjeno v raziskovanje položaja žensk znotraj religijskih sistemov, saj sem pionirka teološkega (eko)feminizma v Sloveniji, v povezavi z vprašanjem ekoteologije in digitalne teologije. Delujem v okviru raziskovalnega programa Konstruktivna teologija v dobi digitalne kulture in antropocena in se v zadnjem času posvečam predvsem izzivom ekološke (ne)pravičnosti skozi perspektivo religijskega ekofeminizma v smeri vprašanja, ali ekološke perspektive globalnega Zahoda upoštevajo in pripoznavajo ekološke perspektive globalnega Juga. Okoljsko pravičnost je namreč mogoče doseči samo s pošteno in pravično porazdelitvijo okoljskih bremen med celotno prebivalstvo. Dojemanje podnebnih sprememb se namreč razlikuje glede na raso, spol, družbeni razred in raven prihodkov. Zato se je treba reševanja podnebne krize lotiti s presečnim pristopom, ki postavlja v ospredje glasove zagovornikov/-ic drugih platform za družbeno pravičnost. Žensko populacijo na splošno, še zlasti pa nebelsko, lahko podnebne spremembe in njihovi vplivi na reproduktivno zdravje zelo prizadenejo, in vendar so ženske pogosto izključene iz pomembnih političnih odločitev in procesov. Kot dokazujejo etnografske študije po vsem svetu, so bila staroselska ljudstva in ženske (ki so v zgodovini pustili najmanjši ogljični odtis) dolgo varuhi/nje vode, a so jim kot prvim odvzeli pravico do odločanja.

“Zavržna dejanja patra Rupnika so le vrh ledene gore, ki je skrita pod gladino vidnega polja spolnih zlorab v RKC. Kleriške spolne zlorabe tako odraslih kot otrok so nedopusten zločin proti človeštvu. So ogledalo hipokrizije RKC in madež demokracije.”

Sem tudi članica upravnega odbora mednarodne iniciative SAPREJ, ki si prizadeva za okoljsko pravičnost ter vlogo religij, znanosti in civilnih iniciativ pri ohranjanju biodiverzitete in okoljske pravičnosti. Ta organizacija bo v maju v Etiopiji organizirala mednarodno konferenco in medreligijsko iniciativo na temo ekološke pravičnosti ter vloge religij.”

Nujna transformacija odnosa človek-narava

Kakšna so najnovejša spoznanja v ekofeminizmu?

Zagovornica pravic žensk

Dr. Nadja Furlan Štante je na ZRS Koper zaposlena od leta 2008. Pred tem je bila mlada raziskovalka na Teološki fakulteti, kjer je tudi doktorirala s področja (ženskih) religijskih študij z disertacijo Vpliv spolnih stereotipov na nasilje v sistemu države in Katoliške cerkve. Kot Fulbrightova štipendistka se je izpopolnjevala na Berkeleyu. Predavala je tako na koprski FHŠ in Pedagoški fakulteti UP kot na Filozofski fakulteti in FDV ljubljanske univerze ter na Filozofski fakulteti v Mariboru. Od leta 2010 do 2020 je bila članica stalnega strokovnega telesa (nacionalna koordinatorica za področje teologije) Znanstvenega sveta za humanistiko pri ARRS. Od leta 2011 do 2021 je bila članica ekspertnega telesa Komisije ženske za znanost (sedaj preimenovana Komisija za enake možnosti na področju znanosti) pri MIZŠ. Objavila je številne znanstvene monografije in članke.

“Ekološki feminizem ali ekofeminizem je feministična perspektiva, ki temelji na predpostavki, da sta zatiranje žensk in zlorabljanje narave medsebojno povezana pojava in s strani patriarhalnega sistema zapostavljeni in podrejeni kategoriji. Ekofeminizem v svojem bistvu temelji na postavki, da je tisto, kar vodi do zatiranja žensk in kar vodi do izkoriščanja narave, eno in isto: patriarhalni sistem, sistem izkoriščanja, dualistično mišljenje, neoliberalni globalni kapitalizem. V zadnjem desetletju dvajsetega stoletja so se vse večje svetovne religije začele spoprijemati z možno škodo, ki so jo njihove tradicije povzročile umevanju narave ter začele iskati pozitivne elemente v svojih tradicijah. Feministične teologije so razširile kritike določene teologije tudi v odnosu do narave. Dekonstruirati poskušajo celotno paradigmo nadvlade moškega nad žensko, uma nad telesom, nebes nad zemljo, tradscendentnega nad imanentnim, moškega Boga oddaljenega in vladajočega nad vsem ustvarjenim svetom ter vse to nadomestiti z novimi alternativami in metanarativi. Iz ekofeminističnega pogleda je bistvenega pomena, da religije odpravijo negativne stereotipne predsodke, ki krepijo dominacijo nad naravo ter socialno dominacijo. Potrebna je korenita sprememba celotne miselne in duhovne paradigme in le-ta se začne pri posamezniku/-ci. Potreba po transformaciji odnosa človek-narava je z ekološko krizo postala nujen korak v evoluciji človeka.”

Kakšna je vloga žensk v znanosti v Sloveniji? S kakšnimi problemi se najpogosteje srečujete?

“V zadnjih treh desetletjih se je zgodil množičen vstop žensk v visoko izobraževanje. Če merimo enakost spolov po tem, koliko žensk je vključenih v izobraževanje v visokem šolstvu in koliko jih diplomira, je primerjava po spolu ugodna. Podatki o vključenosti študentk v študij bi nas lahko zavedli, a takoj, ko gremo po hierarhični lestvici v znanosti navzgor, je žensk manj. Ženske res hitro vstopajo v raziskovalno delo, se udeležujejo konferenc, predavajo kmalu po doktoratu ... Ustavi se pri bolj prestižnih rečeh, pri tem, kdo dobi projekte, kdo ima administrativno pomoč pri znanstvenoraziskovalnem delu, kdo dobi nagrade in priznanja.”

Mesto ženske v RKC še vedno omejeno na “prinašanje rož na oltar”

Ker smo ravno 8. marca: kako ocenjujete na splošno položaj žensk v slovenski družbi in kako ocenjujete položaj žensk v katoliški cerkvi?

“V praksi smo v Sloveniji še daleč od enakosti v smislu enakovredne pripoznanosti glede na spol. Čeprav je Slovenija po zadnjem indeksu enakosti spolov v letu 2022 dosegla 67,5 od 100 točk, je njen napredek glede na druge članice EU majhen. Še vedno imamo precejšnje neenakosti glede plač. Vendar so ti kazalci le ena plat kovanca, saj ne zaobjamejo tihih parazitov negativnih spolnih stereotipov. Kljub temu, da ženske v slovenski politiki trenutno zavzemajo pomembne položaje, to še ni odraz resnične enakosti. Resnična enakost v smislu enakovredne pripoznanosti bo dosežena takrat, ko bo ženska lahko dosegala enakovredno pripoznanje na vseh nivojih življenja, ne da bi se morala pri tem pomožačiti ali zavračati svojo ženstvenost.

Mesto ženske v slovenski Rimskokatoliški cerkvi je še vedno stereotipno omejeno na “prinašanje rož na oltar”. Še vedno je zaznamovana s stereotipom drugorazrednosti, ki mora biti uokvirjena skozi pogled moške normativnosti. Po drugi strani pa je že navzoč prav tako razdiralen stereotip, da mora ženska v prihodnosti RKC rešiti tisto, kar so moški 'zagrešili'.”

Kako si kot raziskovalka vloge žensk v religijah razlagate, da je sredi zahodnega sveta prihajalo do takšnih zlorab patra Ivana Rupnika do članic verskega združenja? Kakšna je vloga višjepostavljenih cerkvenih dostojanstvenikov pri tem?

“Odnos do ženske je ogledalo zdravja določenega sistema. Ženske so (bile) v RKC stoletja žrtveno jagnje prikritega in zamolčanega (spolnega) nasilja. To pa je (bilo) skozi stoletja utemeljevano znotraj patriarhalne predsodkovne podobe ženske kot lastnine moškega. Zavržna dejanja patra Rupnika so le vrh ledene gore, ki je skrita pod gladino vidnega polja spolnih zlorab v RKC. Kleriške spolne zlorabe tako odraslih kot otrok so nedopusten zločin proti človeštvu. So ogledalo hipokrizije RKC in madež demokracije. Žrtve so namreč zaradi hude stigme ter umanjkanja podpornih državno-religijskih sistemov spregovorile šele v zadnjih dvajsetih letih. Slovenska RKC še krepko zaostaja. Ker pa sleherna gniloba nekoč priveka na plan, se to dogaja tudi spričo opolnomočenih posameznikov, posameznic, ki so stopile iz zaoderja nevidnih, pasivnih žrtev ter spregovorile o izkušnjah spolnih zlorab. Cerkev si preprosto ne more več privoščiti prikrivanja. Nedosledno in napačno je misliti in preizpraševati primer Rupnik, kot da gre za posamičen primer nedopustnih ter zavržnih zlorab šibkejših. Vsekakor pa je velik madež za slovensko RKC, ki bo morala krepko počistiti pod svojo preprogo prikritih zlorab.”