Poslednja železniška postaja
Koncentracijsko taborišče Auschwitz ni bilo načrtovano kot največje taborišče, ne delovno ne uničevalno, je pa to postopoma postalo. V času delovanja Auschwitza med letoma 1940 in 1945 je bilo ubitih približno 1,1 milijona ljudi, od tega skoraj en milijon Judov, kar predstavlja 87 odstotkov vseh žrtev. Auschwitz predstavlja eno največjih pokopališč slovenskih žrtev druge svetovne vojne. In zato je bil letošnji 27. januar tudi slovenski dan spomina na žrtve holokavsta.
V sklopu svetovnega dneva spomina na žrtve holokavsta je v Pokrajinskem muzeju Koper potekalo predavanje profesorja zgodovine, direktorja Centra judovske kulturne dediščine Sinagoga Maribor, predvsem pa sistematičnega in dolgoletnega raziskovalca judovske kulture in zgodovine, Borisa Hajdinjaka, z naslovom Žrtve Auschwitza iz Istre. Sinonim za holokavst je vsekakor delovno in uničevalno taborišče Auschwitz (poljsko Oświecim), kamor je bilo deportiranih vsaj 2300 ljudi iz območja današnje Republike Slovenije, od tega približno 500 s Primorske. Po spolu so prevladovale ženske, saj je bilo od vseh slovenskih internirancev kar 70 odstotkov žensk.
Izvor besede holokavst
Beseda holocaustos izvira iz antičnih časov in je v grški mitologiji pomenila vrsto “žgalne daritve”, pri čemer se darovana žival popolnoma sežge. Glede na to, da je šlo v okviru nacistične ideologije za sistematičen genocid vseh rasno, versko, spolno ali zdravstveno “odvečnih” ljudi Tretjega rajha ter da je bil velik del žrtev ravno zažgan v krematorijih, Judje, ki predstavljajo največji delež žrtev holokavsta, raje uporabljajo hebrejski izraz šoa (shoa). Ta v prevodu pomeni uničenje, pomensko pa najhujša katastrofa.
“Arbeit macht frei”
Kar se tiče nacističnih koncentracijskih taborišč, je potrebno pojasniti, da so bila ta skoraj vsa, tudi Auschwitz, v svoji osnovi delovna taborišča. Auschwitz postane največje delovno taborišče zaradi odločitve podjetja I. G. Farben februarja 1941, da bo pri bližnji vasi Monowice zgradilo ogromen industrijski kompleks.
Sprva niso načrtovali, da bi ljudi v delovnih taboriščih ubili takoj. Zasnovano je bilo tako, da taboriščnik gara, se zgara do smrti, (od)rešil pa ga bo dim(nik) krematorija. Ob zelo slabi prehrani, nikakršnih higienskih in zdravstvenih pogojih, težkemu delu ipd. so nacisti pričakovali, da bo taboriščnik preživel kakšne tri, štiri mesece. Ker so predpostavljali, da bo število smrtnih primerov na dnevni ravni veliko, je nastopila ključna odločitev (faza): krematoriji. Krematorij I, ki je deloval od samega začetka, je imel dnevno kapaciteto sprva 100, kasneje 300 trupel. Auschwitz se je začelo spreminjati v uničevalno taborišče, ko so avgusta-septembra 1941 izvedli prva poskusna ubijanja z insekticidom ciklon B, ki je nadomestil ogljikov monoksid. Ker se je izkazalo, da je ta metoda hitrejša in učinkovitejša, so v Krematoriju I uredili še plinsko celico z dnevno zmogljivostjo 700-800 ubitih ljudi.
Marca 1942 je na površini več kot 81 hektarjev začelo delovati podružnično taborišče Auschwitz II-Birkenau, ki se je do leta 1944 razširilo na 150 hektarjev. Do poletja 1943 so bili zgrajeni krematoriji s plinskimi celicami (imenovani Krema) II, III, IV in V z dnevno zmogljivostjo 4600 upepeljenih ljudi. V praksi so to normo presegali tudi za dvakrat ali trikrat. Najhujše delovanje Auschwitza je vezano na obdobje od maja do julija 1944, ko je bilo pripeljanih več kot 430.000 Judov s takratne Madžarske in med njimi tudi več kot 300 prekmurskih Judov. V teh mesecih je bilo v Auschwitz II-Birkenau približno 70.000 taboriščnikov, v celotnem taboriščnem sistemu Auschwitza pa približno 135.000 taboriščnikov. Dnevno so tako pokončali vsaj 13.000 Judov. Ker krematoriji niso omogočali upepelitev tolikšnega števila trupel, so jih (trupla) sežigali tudi na prostem. Hkrati pa je zaradi bolezni, podhranjenosti in zgaranosti na dan umrlo od 200 do 700 ljudi tudi mimo plinskih celic.
Bili so samo številke
Samo za Auschwitz sta veljali posebni praksi, ki jih drugje niso izvajali. Od samega začetka so v Auschwitzu vse taboriščnike, ki jih niso ubili tik po prihodu, tudi fotografirali. Tako je nastalo 200.000 fotografij, od katerih jih je taboriščni fotograf Wilhelm Brasse ob razpustitvi taborišča skril in jih tako ohranil skoraj 39.000. Od približno 2300 taboriščnikov, ki so prihajali iz slovenskega ozemlja, se je za 800 (35 odstotkov) ohranil tudi del tega foto-dokumentiranega zgodovinskega gradiva. Druga posebnost je bila vtetoviranje taboriščne številke. Samo v Auschwitzu so imeli taboriščniki vtetovirano številko na levi podlahti. Ker so bili taboriščniki le številke, je zaporedna taboriščna številka izjemno pomemben vir podatkov o številu taboriščnikov.
Leto 1944 najusodnejše za primorske internirance
Dva meseca po nemški okupaciji aprila 1941 so iz treh štajerskih t. i. hiralnic izbrali približno 600 umsko in telesno invalidnih oseb ter jih deportirali v Hartheim pri Linzu, kjer so jih v juniju in juliju 1941 v evtanazijskem centru usmrtili dobesedno po abecednem vrstnem redu - en dan so ubili vse na črko A, drugi dan na črko B ...
Ti ljudje so prve množične žrtve holokavsta iz slovenskega prostora. Prva skupina 22 Slovencev je v Auschwitz prispela 28. septembra 1941 iz zapora Begunje. Kaj je bil Auschwitz že v tej zgodnji fazi, kaže podatek, da je večina od njih umrla že po nekaj mesecih. Čeprav slovenski taboriščniki niso bili na dnu taboriščne hierarhije, to je seveda pripadalo Judom, so bile kljub temu možnosti za njihovo preživetje slabe. Od vsaj 2300 internirancev v Auschwitzu, ki so jih pripeljali z ozemlja današnje Slovenije, se jih je domov vrnilo le približno tisoč. Med deportiranimi je bilo največ slovenskih političnih zapornikov, sorodnikov le-teh, približno 350 Judov, vsaj 78 Romov in vsaj trije pripadniki Jehovovih prič. Holokavst za Slovenijo pomeni izginotje prekmurske in goriške judovske skupnosti, saj je tovarno smrti preživelo le približno deset odstotkov Judov. V Auschwitz so s Primorske pošiljali večinoma ženske, z več transporti so med 12. januarjem in 5. novembrom 1944 iz Trsta in Gorice deportirali približno 450 Primork, kakšnih 50 Primorcev in Primork je prišlo v Auschwitz še z drugimi transporti. Večino so po nekaj tednih ali mesecih iz Auschwitza premestili, zato je bil v tej skupini delež preživelih višji kot pri preostalih skupinah.
Dr. Meliha Fajić, kustodinja za kulturno zgodovino, Pokrajinski muzej Koper
