“Pot se ne bo pojavila med instantno 'debato’ na twitterju”

> Smo ranljivost začeli razumevati drugače oziroma smo jo sploh začeli razumevati?

“O etiki ranljivosti v okviru demokracije, na žalost, še nismo začeli zares razmišljati. Tu pa tam se o njej pogovarjamo, posamezniki in nevladne organizacije opozarjajo na posamične primere, vendar bo potreben korak v drugačno, bolj senzibilizirano kulturo demokracije, da bi lahko etiko ranljivosti vključili tako v izobraževalne paradigme kakor tudi v javni politični diskurz ter ne nazadnje v demokratične ustanove. O etiki ranljivosti govorimo, ko smo sposobni v okvir pravičnosti vključiti vse tiste, ki jih tako imenovana močna demokracija ne zmore zaščititi. Ob tem sam rad omenjam tako imenovano zamisel 'tihe demokracije', ki temelji na medčloveških gestah pozornosti, sočutja, skrbi in poslušanja, ter ljubezni. Njena moč se izraža na tišji in mirnejši način - tako da je predvsem pozorna do drugega, ki potrebuje pomoč. Vendar to ne pomeni, da gre pri tem za neko sporočilo šibkosti in pasivnosti - nasprotno, tiha demokracija poseduje in izroča najmočnejšo vez, ki jo poznamo - vez ljubezni.”

> Je korona virus povečal krhkost družbenih odnosov ali je le razgalil rane naše družbe, ki so bile že prisotne?

“Kriza, ki nas je doletela, je pokazala, kako vse se človeštvo lahko odziva v nevarnem ali ogrožujočem času: po eni strani so se znanstveniki lotili iskanja cepiv in zdravil ter premikali meje že znanega; ljudje so se povezali prek skrbi in iskrene pomoči sočloveku in globalno smo se zavedli, da smo v tej krizi tesno medsebojno povezani; po drugi strani pa smo videli, da so se v družbah po svetu pojavili razcepi, ki kažejo na latentno nezavedno, ki na žalost v vsaki krizi privre na dan v obliki strahu in z njim povezanih izrazov nasilja na več ravneh. Najpomembnejša naloga politike in politikov bi morala biti razumeti oba procesa in ju voditi k pomiritvi, kar pa se, žal, zaradi parcialnih interesov v politiki - z redkimi izjemami - ni zgodilo.”

“O etiki ranljivosti govorimo, ko smo sposobni v okvir pravičnosti vključiti vse tiste, ki jih tako imenovana močna demokracija ne zmore zaščititi. Ob tem sam rad omenjam tako imenovano zamisel 'tihe demokracije', ki temelji na medčloveških gestah pozornosti, sočutja, skrbi in poslušanja, ter ljubezni.”

> Slišati je predpostavke, da se bo tako imenovani zahodni človek, ki se mu v zadnjih desetletjih, globalno gledano, vendarle ni dogajalo hudega, v tej krizi naučil večje empatije. Je to pričakovanje idealistično?

“Zahodni človek ni nič drugačen od vzhodnega ali severnega ali južnega človeka. Res je, da nosi več zgodovinske krivde zadnjih stoletij. Povsod tam, kjer se ljudje povežejo v skupnost in iščejo mir, četudi je ta krhek in navidez kratkotrajen, se že uresničuje obljuba ljubezni. Skupna poteza človeštva je, da je kljub neizprosni prisotnosti zla in trpljenja skozi celotno zgodovino vendarle bilo sposobno najti pot k dobroti in k smislu povezanosti, naj bo to v okviru neke religije ali pa neke države. Tudi v Sloveniji smo lahko ponosni na številne ljudi, ki so svoj čas namenili ljudem, ki v tej krizi potrebujejo pomoč, in s tem izrazili močno empatijo do drugega človeka in ni potrebno naštevati vseh tistih, ki so nam pri tem lahko vsem vzor.”

> Opisali ste svojo pretresenost ob pogledu na fotografijo utopljenega begunskega dečka. Ta skrajna človeška tragedija se je z dogodkom v Dragonji ponovila čisto blizu nas. Je bližina lahko kategorija, ki nas zbudi?

“Res je: pred leti sem ob t.i. migrantskem valu pisal o etiki migracij in o tem, kako smo sposobni dopustiti, da se pred vrati Evrope utapljajo migranti. Objavil sem esej z naslovom Requiem za Lampeduso in hkrati z občudovanjem in z najglobljim etičnim spoštovanjem bral delo lampeduškega zdravnika in humanitarca Petra Bartola Sredi morja solza. Pisal sem o gostoljubju, ki je bilo v vseh starih kulturah sveta cenjena vrednota. Nedavna tragedija na reki Dragonji nam govori, kako blizu smo nečemu, česar sicer ne želimo ali pa ne zmoremo vedeti ali videti: da so v naši bližini družine in otroci s čisto enakimi željami, kot jih imajo naši otroci; da je povsod po svetu prisotna enaka želja živeti v miru in v okolju, v katerem bi se otroci lahko igrali in šolali. Vendar nam želijo vladarji resnice in pravičnosti povedati, da ti ljudje in ti otroci ne sodijo v ta svet in da je med njimi in nami meja, ki je nepremostljiva in ki mora takšna ostati. Da ne moremo in ne smemo storiti nič. O tragediji te majhne turške deklice je napisal presunljivo pesem Boris A. Novak. Zdi se, kakor da so pesniki tisti, ki nas morajo venomer s svojo govorico opominjati na te najbolj temeljne in nenapisane etične zakone človeštva.”

> In kje, če kje, je pot, ki bo človeško družbo aktivirala k spremembam?

“Gotovo se pot do rešitve krize (zdravstvene, okoljske, politične) ne bo pojavila med kakšno samovšečno in na 280 znakov omejeno instantno ‘debato’ na twitterju. Obenem je danes zelo zaskrbljujoče, da smo obkroženi s političnimi tendencami, ki iščejo nove, žal tudi protidemokratične načine ‘upravljanja’ z državljani in državo kot takšno. Temu moramo vedno reči ne in zaščititi idejo demokracije kot idejo skupnosti, ki temelji na medsebojnem zaupanju, resnicoljubnosti ter pravičnosti. Mlade generacije si to zaslužijo - še več, prizadevati si moramo, da bodo prek volilne pravice lahko postali akterji v demokratičnih procesih tudi mlajši od 18 let.”