Religije v digitalni dobi

Na konkretni in simbolni ravni lahko ta prelom ponazorimo z ugotovitvijo, da se je doba knjige iztekla, odprlo pa se je obdobje tekstualnosti. Knjiga v tem smislu predstavlja artefakt sklenjene in smiselno urejene zaloge pomena, ki pripada preteklosti in ne ustreza več sodobnim hermenevtičnim izzivom. Knjiga za razliko od teksta prinaša linearno urejenost, orientacija znakov v knjigi je bolj kot ne jasna, običajno že pred stikom z njo vemo, da bo branje potekalo od platnice do platnice.

S tekstom pa je stvar povsem drugačna: ne vemo, kje začeti in kje končati, nimamo jasnih vodil za vstop v besedilo, prav tako pa ne obstaja nikakršen vodilni princip intelegibilnosti (berljivosti in razumljivosti). Kako naj odkrijemo središčno sporočilo, rdečo nit zapisa, ko pa je besedilna enota brez robov, znaki vedno prestopajo meje in se nebrzdano množijo. Internet kot najbolj tipičen artefakt tekstualnosti nima nikakršnih navodil za uporabo, saj je vsaka stran lahko vstopna, njegov obseg pa se vedno spreminja, širi in dopolnjuje. Strani niso hierarhično, temveč so vselej drugače urejene, vsaka besedilna oznaka je zaznamovana s samopreseganjem. Vsak tekst je namreč lahko tudi hipertekst, vsaka besedilna enota pa nosi tudi metabesedilno razsežnost – to pa seveda v končni fazi pomeni, da ni več razlike med meta in infratekstualnostjo. Zdi se, da je nekako v tem duhu že v 60. letih prejšnjega stoletja francoski filozof Jacques Derrida skorajda preroško zapisal, da “ne obstaja izven-teksta”.

Danes v Cankarjevem domu

V Cankarjevem domu poteka cikel predavanj, ki jih prirejata Inštitut za filozofske in religijske študije ZRS Koper v okviru nacionalnega raziskovalnega programa Konstruktivna teologija v dobi digitalne kulture in antropocena (ARIS) ter Društvo za primerjalno religiologijo. Predavanja odpirajo pomembno vprašanje interakcije med digitalnostjo, umetno inteligenco in religijo. Naslednji dogodek bo v sredo, 12. marca, ob 19. uri, ko bosta imeli predavanji dr. Noreen Herzfeld, z naslovom Utelešena vera: Krščanska kritika digitalnosti, ter dr. Maja Gutman Mušič, Sanje, arhetipi in umetna inteligenca.

Že iz tega kratkega orisa preloma, ki tako zelo zaznamuje sodobnost, je razumljivo, zakaj je naš čas dojet kot čas dezorientacije, krize smisla in postresničnosti. Pomen se nam daje kot neobvladjiv, vedno bolj v ospredje stopa polisemičnost jezika, označevalci so prepuščeni neskončni prosti igri. Če je knjiga zgoščala oziroma zbirala pomen, ga tekst razpršuje. To pomeni, da ne moremo dospeti do dokončnih, temveč se moramo zadovoljiti z zasilnimi in začasnimi odgovori.

Ta prelom brez dvoma prinaša zelo pomembne spremembe tudi na polje religijske in teološke misli, saj so nenazadnje vsi trije veliki monoteizmi vsak na svoj način zasnovani kot religije knjige. Knjiga v njih nastopa kot varuh pomena, mesto duha in navdihnjenosti, porok pravilnosti nauka in božje prisotnosti. S koncem knjige in razcvetom tekstualnosti pa se zdi, da so religijske misli dokončno primorane zavreči literalizem in se v večji meri odpreti nekaterim elementom, ki tvorijo njihovo kontemplativno razsežnost. V krščanstvu, ki je v veliki meri vplivalo na razvoj knjižne identitete zahodne civilizacije, knjiga kot sveta zbirka kanoničnih zapisov velja za privilegirano mesto razodevanja resnice, istočasno pa ga napaja zavest, da obstaja resnica, ki se nahaja pred vsakim poskusom formalizacije in pred vsemi izrazi zajezitve igre pomena. Ta zavest je izražena npr. v prologu Janezovega evangelija, kjer piše, da je “v začetku bila beseda”, kar lahko morda tudi sodobne religijske izraze znova navdihne, da afirmirajo neulovljivo, skrivnostno bistvo besede ter se vrnejo k svojemu tekstualnemu poslanstvu branja in pisanja.