Vsakdanji kruh slovenskega in evropskega kmeta
Običajno si kmečkega človeka predstavljamo kot nekoga, ki se je preživljal s svojimi pridelki in bil vdan v usojeno mu revščino. Taka predstava je površna in netočna. V Evropi in na Slovenskem so se kmečki ljudje ukvarjali s številnimi neagrarnimi dejavnostmi. Pridelke od svoje zemlje so kombinirali z njihovo prodajo, z delom v obrteh in v industriji, s trgovanjem, transportom in še s čim.
Novejše raziskave dokazujejo, da si je povsod v Evropi in na Slovenskem kmečki človek dejavno prizadeval za izboljšanje življenjskih razmer in da je to uresničeval s kombiniranjem različnih dejavnosti, kar je veljalo tako za revne kot za premožne kmete in seveda za tiste brez lastne kmetijske zemlje.
V starejših delih o zgodovini podeželja je bil poudarek na strukturnih značilnostih in na dolgoročnih procesih, katerih glavni tvorci so bili pripadniki elit in premožnejših slojev. Zaradi tega je bilo podeželje videti skoraj negibno, na kmete pa se je gledalo kot na pasivne like, ki so se odzivali na impulze iz zunanjega sveta. V takih predstavah je bil kmet le lutka na prizorišču zgodovine, katere niti se vlečejo od drugod. A če ne razumemo kmečke družbe in ekonomije ter večinskemu delu prebivalstva ne priznavamo nobene vloge, ne moremo zares razumeti zgodovine neke dežele ali naroda. Za to, da razumemo življenje ogromne večine navadnih ljudi in jim priznamo zmožnost odločanja, pa potrebujemo nov pogled.
Če ne razumemo kmečke družbe in ekonomije ter večinskemu delu prebivalstva ne priznavamo nobene vloge, ne moremo zares razumeti zgodovine neke dežele ali naroda. Za to, da razumemo življenje ogromne večine navadnih ljudi in jim priznamo zmožnost odločanja, pa potrebujemonov pogled.
Integrirana kmečka ekonomija
Kmečko udejstvovanje v neagrarnih panogah je ena vidnejših značilnosti v zgodovini evropskega in tudi slovenskega podeželja. Donedavna in v bistvu še danes prevladuje teza o pasivnosti kmečkega družbenega in ekonomskega položaja, ki poudarja prevladujočo težnjo k samooskrbnemu kmetovanju in k preprostemu preživetju v skromnih življenjskih pogojih. Obenem zgodovinska dela navajajo množico dejavnosti kmetov izven ožjega okvira kmetovanja. To velja tako za Slovenijo kot tudi za Evropo.
V tem je videti protislovje na konceptualni ravni, saj taka interpretacija ne povezuje agrarne in neagrarne sfere ter hkrati kmetu ne priznava sposobnosti lastne iniciative. Preseči ga je mogoče z novo paradigmo, ki kmečko ekonomijo pojmuje kot celovit sistem agrarnih in neagrarnih dejavnosti. Tako prenovljeni pogled razkriva sistem, ki smo ga poimenovali “integrirana kmečka ekonomija” in zajema vse tri gospodarske sektorje (primarnega - kmetijstvo, sekundarnega - obrt in industrija ter terciarnega - trgovina in promet) kot enakovredne sestavine celote.
Integrirano kmečko ekonomijo lahko opredelimo kot holističen pristop h kmečki ekonomiji, ki postavlja pod vprašaj prevladujočo predpostavko, da je kmet v večjem delu Evrope in na Slovenskem stremel izključno k preživetju in da so bile dejavnosti onkraj samooskrbnega kmetovanja izraz gole potrebe. Nasprotno, razkriva, da kmet izkazuje voljo in zmožnost doseganja boljšega življenjskega standarda ter sposobnost povečanja produktivnosti svojega dela in časa. Po tej poti dviga nosilno zmogljivost okolja, v katerem živi, in lahko dejavno prispeva k širši rasti in razvoju.
Tak kmet premore podjetnost in sposobnost sooblikovanja zgodovine ter gospodarstva na podeželju in tudi onkraj njega. To nikakor ne izključuje revščine in pomanjkanja niti ne zanika ovir, ki jih predstavljajo družbeni in institucionalni okviri, v katerih so delovali kmetje. Integrirana kmečka ekonomija ni rožnata, kruh je pogosto ostajal trd. A skozi tako prenovljeno perspektivo se slovenska in evropska zgodovina pokažeta v bistveno kompleksnejši ter zanimivejši podobi.
Koncept integrirane kmečke ekonomije smo razvili na Oddelku za zgodovino Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem. Pri tem smo izhajali iz slovenskega zgodovinopisja (Gestrin, Grafenauer, Vilfan, Žontar idr.) in v tem pogledu pomeni reinterpretacijo klasične slovenske historiografije. To smo združili z drugimi zgodovinopisnimi tradicijami, zlasti z italijansko (mdr. Coppola). Od vsega začetka integrirana kmečka ekonomija ni le koncept, temveč hkrati primerjalni raziskovalni pristop preko regionalnih študij primerov. Kot namensko orodje za primerjavo smo sestavili seznam dejavnosti, ki so prinašale povečanje dohodkov in njihovo diferenciacijo v odnosu do samooskrbne kmetijske proizvodnje, in sicer na podlagi tistih, ki jih Coppola omenja v italijanskih Alpah, in tistih, ki jih nizozemski zgodovinar de Vries navaja v svoji obravnavi “prizadevnosti” na podeželju zahodne Evrope. Opredelitev in razvoj koncepta ter pristopa integrirane kmečke ekonomije poteka že desetletje v sklopu projektov, ki jih je podprla Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije.
Kombiniranje kmečkih dohodkov je bil razširjen pojav
Na tej poti smo v sodelovanju s slovenskimi in tujimi zgodovinarji preverjali ustreznost pristopa in koncepta ter ga izostrili s pomočjo vse številnejših regionalnih primerov. Preverili smo, ali je o integrirani kmečki ekonomiji mogoče govoriti v različnih zgodovinskih regijah in obdobjih. Izkazalo se je, da novi koncept ustreza stvarnosti Italije in Švedske, tisti v slovenskih zgodovinskih deželah (Primorska, Kranjska, Štajerska, Koroška) od srednjega veka dalje in da ga je mogoče aplicirati tudi na razmere na slovenskem podeželju v času socializma. Vse te rezultate smo objavili v Slovenski znanstveni zbirki za humanistiko, ki izhaja pri Založbi Univerze na Primorskem (na voljo so v tiskani obliki in kot e-knjige s prostim dostopom na spletnih straneh založbe). V najnovejši knjigi, ki je izšla v angleškem jeziku pri vodilni zbirki v Evropi na področju zgodovine podeželja z naslovom Integrated peasant Economy in Central and Eastern Europe. A Comparative Approach (Brepols Publishers, Rural History in Europe 18, uredil Aleksander Panjek), smo raziskavo še razširili in jo zaokrožili.
Poglobili smo konceptualno in teoretično dimenzijo ter jo navezali na klasične in novejše pojme v mednarodnem zgodovinopisju, kot so protoindustrija, pluriaktivnost, Coppolova alpska integrirana ekonomija, Čajanova ekonomija kmečke družine, de Vriesova prizadevnost ter ekonomija hribovskih kmetov, povezana z migracijami. Obenem smo raziskavo razširili na preverjanje uporabnosti integrirane kmečke ekonomije s študijami primera iz slovanskih dežel srednjevzhodne ter vzhodne Evrope, in sicer Poljske, Češke, Slovenije, Bosne in Hercegovine, Srbije in Ukrajine.
Po tej poti smo se soočili tudi s predstavo, ki je še vedno zakoreninjena pri zahodnoevropskih zgodovinarjih, da sta bili srednja in vzhodna Evropa tako drugačni od zahodne, da zaradi socialnih in zlasti fevdalnih spon tam ni bilo mogoče, da bi kmečki človek izkazoval iniciativnost, podjetnost in poskušal uresničevati željo po izboljšanju svojih življenjskih razmer. Tako kritična presoja literature kot prispevki posameznih avtorjev, to so Piotr Guzowski in Radoslaw Poniat, Josef Grulich, Aleksander Panjek, Ines Beguš, Miloš Ivanović, Philippe Gelez, Volodymyr Kulikov, Lev Centrih in Polona Sitar, dokazujejo, da temu ni bilo tako.
Poglavja v tej knjigi na eni strani kažejo, da je pristop integrirane kmečke ekonomije uporaben tudi za dežele tega dela Evrope. Hkrati potrjujejo, da je bilo kombiniranje kmečkih dohodkov razširjen pojav tudi v tem delu Evrope, in pričajo o tem, da sta bili gospodarska iniciativnost in podjetnost na podeželju srednje in vzhodne Evrope prisotni tako kot v zahodnem delu celine. In tako kot tam, tudi tu kmečki človek tega ni počel le iz gole potrebe po preživetju temveč iz volje po izboljšanju življenjskega standarda.
Iz Slovenije v mednarodni znanstveni prostor
Morda je to prvi primer, ko se nov zgodovinski koncept, razvit v Sloveniji na podlagi slovenske zgodovinske izkušnje, razširi v mednarodni znanstveni prostor. Zdaj pa delamo na tem, da pridobljeno znanje prelijemo tudi v poljudnejšo obliko in jo širši javnosti predstavimo v Muzeju tovorništva in prevozništva, ki se pripravlja v stavbi stare mitnice v Senožečah.
Ta projekt vodi Občina Divača v sodelovanju z Goriškim muzejem. Med najbolj razširjenimi dejavnostmi, ki jih je kmečki človek na Slovenskem kombiniral s kmetovanjem, sta namreč bila ravno tovorništvo in prevozništvo.