Zakaj pridevnike razvrščamo v določenem vrstnem redu, čeprav pravil ne poznamo zavestno?

Pred leti je po družabnih omrežjih zakrožil zapis, v katerem se avtor čudi besednemu redu pridevnikov v angleščini. Ugotavlja namreč, da lahko v tem jeziku nož opišemo kot (prirejeno) “a lovely little old green wooden knife” in da bi govorec, ki bi te besede izrekel v drugačnem zaporedju, zvenel kot “čudak”. Temu verjetno prikimavate tudi slovenski govorci, če ste navedeno zvezo prevedli kot “srčkan majhen star zelen lesen nož”. Pri tem ste uporabili besedni red, enak angleškemu, in morda ste hkrati ugotovili, da odmik od tega tudi v slovenščini zveni manj običajno (pomislite recimo na “lesen srčkan majhen star zelen nož”). Avtor zapisa hkrati ugotavlja, da bodo opisano zaporedje nezavedno uporabljali vsi govorci angleščine, četudi ga ne bodo znali točno opisati, predvsem pa ne bodo vedeli, zakaj bi to povedali ravno tako. In prav iskanje odgovora na zakaj? je v srčiki raziskav jezika, kakršne izvajamo na Centru za eksperimentalno, formalno in teoretično jezikoslovje (CEFT) Univerze v Novi Gorici.

Otroci so bili najmanj uspešni pri prepoznavanju velikosti, a so bili hkrati najuspešnejši pri razvrščanju po obliki (s starostjo je uspešnost pri vseh rasla).

Razlaga jezikovnih pojavov

Da je besedni red pridevnikov v jezikih na splošno relativno enoten in da ni angleščina v tem pogledu nič posebna, vemo že dolgo. To kažejo opisi številnih jezikov, za slovenščino npr. Toporišičeva Slovenska slovnica. Vendar se jezikoslovci, katerih osrednji cilj je razlaga jezika, ne ustavimo zgolj pri tovrstnih opisih, saj nam razlaga jezika v temelju pomeni razlago jezikovne zmožnosti, tj. sposobnosti možganov, ki človeku omogoča usvojitev in rabo naravnega človeškega jezika. Pod tem poimenovanjem razumemo jezik kot človeški komunikacijski sistem, ki ga v običajnih pogojih usvojimo vsi ljudje, ne da bi za to potrebovali šolo. Uporabljamo ga večinoma nezavedno, morda nikoli ni bil zapisan, a ima kljub temu določene univerzalne lastnosti, ne glede na to, ali se govori kot nemščina ali romščina oziroma se uresničuje kot slovenski znakovni jezik. Večine vidikov jezikovne zmožnosti ne znamo preučevati s preprostim pogledom v možgane, zato se jezikoslovci pri svojem delu osredotočamo na podatke iz posameznih jezikov, ki imajo kljub raznolikosti ogromno skupnih točk, kar pripisujemo prav človeku prirojeni jezikovni zmožnosti. Za naše delo so tako pomembni jezikovni opisi, velike digitalne zbirke besedil ter sprejemljivostne sodbe posamičnih govorcev, pri delu pa si lahko pomagamo tudi z vedenjskimi eksperimenti. Vse to v veliki meri opisuje delo, ki ga opravljamo na CEFT-u. A vrnimo se k vrstnemu redu pridevnikov.

Pri testiranju so odrasli udeleženci najhitreje in najnatančneje prepoznavali razlike v barvi, medtem ko so bile razlike v velikosti (prikazano na sliki) in v obliki prepoznavane slabše.

Od opisa k razlagi

Primerjava razporeditve pridevnikov v različnih jezikih kaže presenetljivo univerzalnost besednega reda, in če so odmiki od običajnega zaporedja le rezultat znanih jezikovnih pojavov (npr. skladenjskih premikov), se postavlja vprašanje, zakaj je v nizu pridevnikov vrstni red ravno tak, kot je.

Prav na to vprašanje smo poskušali odgovoriti na CEFT-u. Pri tem seveda nismo bili edini: nekatere predhodne raziskave so kot mogoče vzroke omenjale stabilnost, druge pomembnost pomena pridevnika (pomen besede lesen naj bi bil bolj stabilen oz. pomemben od ljubek), tretje subjektivnost (pridevniki, ki izražajo subjektivne sodbe, npr. ali je nekaj ljubko, so od samostalnika oddaljeni dlje kot tisti, ki izražajo objektivne sodbe, npr. lesen). Spet drugi pa so vzrok iskali v splošni kogniciji, kar je teorija, ki smo se ji posvetili tudi v naši raziskavi, in sicer s sledečim izhodiščem. Če na razporeditev pridevnikov vpliva splošna kognicija, bi se moralo ustaljeno zaporedje odražati tudi v drugih miselnih procesih, kakršno je zaznavanje lastnosti, ki jih besede opisujejo. Na osnovi tega smo predvideli, da bo zaznava lastnosti, ki jih izražajo samostalniku bližji pridevniki, drugačna od zaznave lastnosti, ki jih izražajo bolj oddaljeni pridevniki.

Napoved smo eksperimentalno preverili s pomočjo lastnosti, ki jih izražamo s pridevniki za velikost, obliko in barvo. Te običajno izrečemo prav v tem zaporedju, npr. velika okrogla rdeča žoga (prim. z manj naravnim rdeča okrogla velika žoga). Ker je bil cilj ugotoviti, kako ljudje dojemamo lastnosti, ki jih običajno izražamo z besedami, smo morali v testiranju izključiti možnost, da bo na zaznavanje vplival sam jezik. To smo poskusili doseči z dvema različnima eksperimentoma. V prvem smo uporabili gradiva, pri katerih primerjane lastnosti nimajo ustaljenih ubeseditev, v drugem smo testirali otroke, ki jezika še niso usvojili.

Začnimo pri otrocih. V poskusu, oblikovanem kot igra, so otroci (18–36 mesecev) razporejali like različnih velikosti, oblik in barv. Pričakovali smo, da bodo malčki kot celota uspešnejši pri razporejanju likov glede na barvo (oz. bodo, če primerjamo starostne skupine, like najprej pravilno razporejali glede na barvo), saj je ta samostalniku najbližja; sledila bo oblika, tej pa velikost. Napoved se je uresničila delno. Otroci so bili namreč res najmanj uspešni pri prepoznavanju velikosti, a so bili hkrati najuspešnejši pri razvrščanju po obliki (s starostjo je uspešnost pri vseh rasla). To morda niti ni presenetljivo, saj raziskave kažejo, da je oblika prva usvojena lastnost za definiranje kategorij (tj. tako rdeča kot modra žoga sta žogi, medtem ko kvadratna žoga ni žoga).

Testiranje odraslih običajno ne poteka v obliki igre, čeprav bi naš eksperiment lahko opisali tudi tako. Naloga, ki jo je rešilo več kot 550 udeležencev, je imela preprosto zasnovo. Med dvanajstimi liki, razporejenimi v mrežo 3 x 4, so morali najti tistega, ki je od ostalih odstopal po velikosti, obliki ali barvi. Naloga se zdi lahka, a so bile razlike, ki so jih morali udeleženci najti, minimalne. Like smo namreč ustvarili s pomočjo kalibracije, s katero smo določili minimalno različne zaznavne stopnje velikosti in oblike ter nianse barve – za katere v jezikih nimamo ustaljenih pridevnikov. Kljub zahtevnosti naloge smo spet pričakovali, da bodo udeleženci najuspešnejši, ko se en lik od ostalih razlikuje v barvi, tej bo sledila oblika in končno velikost. Točnost odgovorov je našo napoved potrdila, hitrost odgovarjanja pa je napoved potrdila le delno. Udeleženci so bili namreč res hitrejši pri prepoznavanju barv, nismo pa našli razlik med obliko in velikostjo.

Zakaj je torej vrstni red pridevnikov tak, kot je? Naše raziskave kažejo, da je vsaj delno za to odgovorna splošna kognicija, a tudi, da se o tem še ne smemo nehati spraševati. Analiza je namreč razkrila določene pomanjkljivosti v raziskavah, ki se jih da še odpraviti. In hkrati delna potrditev tudi še ne pomeni, da ne obstaja alternativna razlaga, ki je tokrat nismo raziskali. Tako kot delo drugih znanstvenikov, ki preučujejo naravne pojave, tudi delo jezikoslovcev ni nikoli končano.

doc. dr. Petra Mišmaš

prof. dr. Franc Marušič

prof. dr. Rok Žaucer

Center za eksperimentalno, formalno in teoretično jezikoslovje Univerze v Novi Goric