Znanja, kako izdelati atomsko bombo, se ne moremo “odnaučiti”

Bomba vzpostavi univerzalno človeštvo

Uničevalni potencial jedrske energije je spisal uvodna poglavja dobe antropocena. To je doba, v kateri je človek začel na Zemlji sprožati ali replicirati procese, ki niso s tega sveta, ki se odvijajo v prostranosti kozmosa in se brez njega ne bi nikdar začeli ter ki nimajo, kar je ključna posebnost, predvidljivega konca. Besede predsednika Trumana v govoru neposredno po uničenju Hirošime v tem oziru niso metaforične: “Šlo je za ukrotitev prvobitne sile vesolja. Sila, iz katere sonce črpa svojo moč, je bila sproščena nad tistimi, ki so zanetili vojno na Daljnem vzhodu.”

To je doba, v kateri se določeni učinki človekove tehnične dejavnosti ne nalagajo le v geološke plasti, temveč tudi v prihodnji čas. S tem, kar počnemo danes, že koloniziramo daljno prihodnost, o čemer najbolj zgovorno pričajo časovno nepredstavljive razpolovne dobe radioaktivnih izotopov, ki smo jih po Zemlji posejali z jedrskimi “poizkusi” in nesrečami. In nenazadnje je to doba, v kateri je grožnja jedrske kataklizme vrgla senco na celotno človeštvo in s tem prvič v zgodovini dejansko vzpostavila eno univerzalno človeštvo - in to uspešneje od vseh procesov globalizacije, idej humanizma, religij ali svetovnih imperijev in revolucij.

Günther Anders (1902-1992), eden resnejših in izvirnih mislecev atomske dobe, je opozoril tudi na naslednje: ker se verjetno ne moremo več “odnaučiti” tega, kar sedaj vemo o atomski energiji, npr. kako izdelati jedrske konice, smo na to dobo tudi obsojeni. Lahko jo le podaljšujemo, saj se njena določujoča lastnost - da posedujemo znanje in industrijske potenciale za proizvodnjo lastnega uničenja oziroma “globocida” - lahko zanesljivo konča le s samim uničenjem.

Pozabljeni mejniki atomske dobe

Ne glede na prelomnost, usodnost in univerzalni značaj te dobe njenih obletnic in dogodkov niti približno ne obeležujemo na ravni, ki bi ustrezala “dimenziji” dobe - ali pa jih sploh ne. Že navadno globalno vzhičenje ob vsakoletnem koordiniranem odštevanju minut do novega leta jih gladko prekosi v pridobivanju globalne pozornosti.

Verjetno je malokdo slišal za Mednarodni dan za popolno odpravo jedrskega orožja (26. september), razglašen s strani Združenih narodov leta 2013, ali za Mednarodni dan proti jedrskim poskusom (29. avgust), razglašen leta 2009. Hirošimska spominska slovesnost, ki poteka vsako leto 6. avgusta v Spominskem parku miru v Hirošimi, ni postala “mednarodni dan”, tudi takrat ne, ko je postalo jasno, da ob takšni serijski proizvodnji jedrskih arzenalov kataklizma ne bo lokalen pojav.

Še slabše se godi dolgi vrsti drugih prelomnih dogodkov, kjer se je človeštvo znašlo na robu jedrske apokalipse. Če je bila kubanska raketna kriza leta 1962 eden od trenutkov skorajšnjega konca človeške zgodovine, ko smo bili najbližje samouničenju, potem bi si ta skorajšnji konec nedvomno zaslužil mesto v kolektivnem spominu človeštva. Denimo kot mednarodni dan svarila pred posledicami poslušnosti funkcionarjev, kot počastitev razsodnosti in poguma posameznih akterjev, ki so se poslušnosti odpovedali ali kot neznosno priznanje, koliko je naša usoda v tej nepregledni verigi ukazov in nalog, ki zaznamujejo rabo jedrskih sredstev kot najkompleksnejših tehničnih procesov, postala odvisna tudi od spleta naključij. Tako kot obeležujemo Mednarodni dan spomina na žrtve holokavsta ali Mednarodni dan spomina na žrtve genocida nad Tutsiji v Ruandi leta 1994 z mislijo, da se ne bi nikdar ponovilo, bi podobno veljalo obeleževati kubansko in še kakšno drugo krizo atomske dobe z mislijo, da se ne bi nikdar zgodilo. Takega dne nimamo.

Nekatere katastrofe atomske dobe so bile celo poblagovljene. Srećko Horvat v svojem delu Po apokalipsi zapiše, da se ob besedi “bikini” danes redko spomnimo istoimenskega atola v Tihem oceanu, kjer so ZDA med letoma 1946 in 1958 opravile 67 t. i. jedrskih “poizkusov”, ki so uničili biosfero, zastrupili velik delež otočanov in območje za več stoletij naredili nebivalno. Kljub temu beseda bikini ni postala obeležje za zgodovinske dogodke, kjer so znani storilci nad človekom in naravo proizvedli apokaliptični zločin. Prej prikliče misel na model dvodelnih kopalk, ki so kot prodajna uspešnica nastale v 50. letih prejšnjega stoletja, sočasno s termonuklearnim bombardiranjem Tihega oceana, od koder so si modni kreatorji cinično sposodili ime enega od tamkajšnjih atolov z aluzijo na “atomske učinke” nove garderobe za sončenje na plaži.

Tudi v Černobilu - 26. aprila je minilo 40 let od te doslej najhujše katastrofe t. i. mirnodobne uporabe jedrske energije - je, še posebej po HBO-jevi TV-uspešnici leta 2019, stekel masovni postapokaliptični turizem.

Etika znanosti in prihodnost tehnologije

Ravnokar minula 80. obletnica uničenja Hirošime in Nagasakija se ne odvija v času “po” grožnji. Številni mednarodni sporazumi, ki so regulirali razvoj in produkcijo jedrskega orožja, so potekli ali bili enostransko prekinjeni, medtem ko je sedanji položaj v mednarodnih odnosih takšen, da ne obeta bližnje obnovitve “pravil” in z njimi zamejitve zelo verjetne “renesanse” jedrskega oboroževanja. Grožnje in izsiljevanje s tem “sredstvom” v mednarodnih odnosih se tudi niso nikdar zares prekinile. Obletnica je priložnost tudi za znanstvenice in znanstvenike, da spoznajo, se spomnijo in razmišljajo o bolj temačnih poglavji v zgodovini svojih znanosti in ved. Nastanek atomske bombe navsezadnje velja za dosežek znanosti. Po besedah predsednika Trumana, v govoru neposredno po bombardiranju Hirošime, je šlo celo za “največji dosežek organizirane znanosti v zgodovini”. Hannah Arendt navaja, kako pogosti so bili tekom hladne vojne dvomi v uradna pojasnila, ki so upravičevala rabo tega “sredstva” kot “nujno zlo” za hitro končanje vojne, s katerim naj bi prihranili življenja stotisočim na obeh straneh. Zakaj denimo ni prišlo do predhodnega demonstrativnega prikaza uničujoče moči atomske bombe pred izbrano skupino japonskih znanstvenikov, kar bi lahko prisilo japonsko vlado k brezpogojni predaji?

Koliko je k uporabi atomske bombe za dejansko uničenje prispeval sam postopek njenega pridobivanja? Ali je res možno docela ločit predhodno “testiranje” bombe od njene domnevno prve “vojaške” rabe, ko vemo, da je šlo za revolucionarno novo iznajdbo, katerega polne učinke bi bilo težko spoznati ob detonacijah v prazni puščavi ali če bi bombo zastraševalno demonstrirali pred očmi sovražnika sredi morja v Tokijskem zalivu. Njen učinek in potencial sta se lahko razkrila šele takrat, ko so jo uporabili, za kar je bila narejena, tj. za množično uničenje (mest in prebivalcev), “praksa”, ki so jo vse vpletene strani v 2. svetovni vojni že izvajale s konvencionalnim bombardiranjem. Šele z uničenjem, izvedenim nad resničnimi tarčami, je bilo mogoče zbrati in zaokrožiti v celoto spoznanje o tem revolucionarnem novem “sredstvu”. V kolikor bi ta ogromna naložba v enega največjih projektov organizirane znanosti in industrije ostala brez svojega finalnega dejanja, to je eksplozije, bi v luči celotne naložbe to pomenilo izgubo velikega dela predhodnih prizadevanj in namerno odpoved spoznanju o njenih učinkih. Brezpogojno sledenje tovrstni “volji do vednosti” bi lahko podprla revizijske teze zgodovinarja Bartona J. Bernsteina o razlogih za uporabo jedrske bombe nad Hirošimo in Nagasakijem: bomba je bila uporabljena zato, “ker je bila na voljo - ker je obstajala”. Ko po vojni niso bila več na voljo dejanska mesta in ljudje, so ob testiranju novih variant bombe velikokrat gradili prav male replike mest v puščavi, t. i. Doom Towns, ponarejena mesta, ki so jih “poselili” s poizkusnimi subjekti - običajno z lutkami prebivalcev in živimi živalmi, včasih tudi lastnimi vojaki, ki so sicer vadili manevre dlje od epicentra eksplozije, ampak še vedno po terenu, kjer je bila visoka radioaktivna kontaminacija. Ameriški novinar John Hersey, ki je za New Yorker maja 1946 v Hirošimi dokumentiral posledice bombardiranja in med prvimi javno opozarjal na dejanske razsežnosti uničenja in radioaktivnega sevanja, je uvidel, da mrtvi in preživeli niso bili le žrtve vojne, temveč “objekt prvega velikega eksperimenta v rabi atomske sile”. Z dekretom predsednika Trumana je bila istega leta v Hirošimi ustanovljena Komisija za žrtve atomske bombe (ABCC), katere prvenstvena naloga ni bila zdravstvena oskrba, temveč znanstvene in medicinske raziskave dolgoročnih učinkov radioaktivnega sevanja na preživelih.

Nedavno minuli 80. obletnici uničenja Hirošime in Nagasakija, ter letošnjo 40. obletnico Černobilske katastrofe, ki nas med drugim opominja, da v primeru “nesreče”, razlike med civilno in vojaško rabo jedrske energije dokončno izgubijo svoj pomen, so nedvomno obeležja, ki so tesno povezana z znanostjo, še posebej v luči etične dimenzije in razmislekov o lastnem znanstvenem delu ter dosežkih. Tukaj bi lahko bil dan, tudi mednarodno obeležen, ki bi svetovno znanstveno skupnost in širšo javnost opominjal na pomen vsakodnevne refleksije in etične presoje znanstvenic ter znanstvenikov o, denimo, interesih njihovih financerjev, o tem, komu in kakšnim ciljem službujejo ter kakšne so potencialne posledice tega, kar počnejo. V času, ko se soočamo z globalno tekmo v razvoju umetne inteligence in skokovito rastjo njenih potencialov, bodo prav te zmožnosti bistveno odločale o tem, v katero smer bo šel njen razvoj in kakšna bo naša prihodnost.

doc. dr. Igor Bijuklič

Oddelek za medijske študije, Fakulteta za humanistične študije Univerze na Primorskem