“Črna smrt” spet na pohodu

Glodavci so rezervoar ali prenašalci vrste bolezni, nevarnih za zdravje ljudi. Najpomembnejše so kuga, virusna hemoragična mrzlica, leptospiroza, tularemija, tifus, toksoplazmoza, lišmanjoza, salmoneloza, trihineloza, steklina ...

Zatiranje je nujno

Organizirani in načrtovan boj proti prevelikemu številu glodalcev v strjenih nasljih pri nas poteka že stoletje, a nikjer še niso uspeli glodalcev povsem izkoreniniti. Zato moramo izvajati ukrepe, ki pripomorejo, da raven prisotnosti glodalcev v okolju ne preseže meje, ko bi te živali že resno ogrožale naše zdravje.

Vsi moramo ukrepati, ko se glodalci pojavijo - za to pooblaščene organizacije, posamezniki, lastniki in upravljalci objektov.

Smrt zaradi kuge

Zadnja novica potrjuje, kako pomembni so ustrezni ukrepi, ki preprečujejo izbruhe nevarnih bolezni in kaj se zgodi, če jih kje ne izvajajo.

Poročila so pred dnevi navajala, da se v Kirgizistanu borijo proti izbruhu črne kuge. Zanjo je pred dnevi umrl deček, simptome okužbe kažejo še trije ljudje. Oblasti so izolirale 131 ljudi. Petnajstletnik je umrl, ker naj bi se okužil z ugrizom orientalske bolhe, ki jo je prenašal svizec, katerega je pripravljal za hrano. Po uradnih poročilih imajo še trije okuženi povišano telesno temperaturo, otekle bezgavke pod pazduhami in v predelu vratu. Vsi trije so bili v stiku z umrlim. Okužba se je pojavila v pokrajini Ak-Su, blizu meje s Kazahstanom in Kitajsko. Gre za priljubljeno turistično destinacijo.

Za kakšno okužbo gre?

Kuga je bolezen glodalcev, med katere sodi tudi svizec, vendar so zanjo dovzetne tudi druge vrste - podgane, prerijski psi, veverice ... Ker podgane živijo v bližini človeka, so zanj najpogostejši vir okužbe. Ta se navadno nanj prenese ob piku bolhe, ki je pred tem pila kri okužene živali. Za vsak izbruh bolezni med ljudmi je najprej potreben njen izbruh med podganami. Ker bolham zmanjkuje gostiteljev, ki umirajo za kugo, se z živali preselijo na ljudi.

Okužba izbruhne po dveh dneh do enem tednu. Začetni simptomi so mrzlica, povišana telesna temperatura, glavoboli in nastanek bul v dimljah. Te se pojavijo zaradi okužbe bezgavk, ki otečejo in postanejo vidne. Če napredovanja ne zaustavimo, se bolezen razširi na krvni obtok (septična kuga) in kasneje na pljuča (pljučna kuga).

Pri septični kugi se pojavljajo notranje in podkožne krvavitve, zato se na telesu pojavijo črne lise. Od tod tudi ime črna smrt.

Zdravljenje je nujno

Če bolezen dovolj zgodaj zdravimo z antibiotiki, je smrtnost približno 15-odstotna (v ZDA leta 1980). Če bolezni ne zdravimo, se konča s smrtjo.

Okužba s pljučno kugo se po navadi prenaša kapljično. Inkubacijska doba je od dva do štiri dni, včasih pa simptome glavobola, šibkosti in izkašljevanja krvi (hemoptiza), ki bolezen ločijo od preostalih bolezni dihal, opazimo že prvi dan po okužbi. Brez zdravljenja po enem do šestih dneh s 95-odstotno verjetnostjo nastopi smrt.

Pomori kuge v preteklosti

Prva zapisana pandemija črne kuge se je pojavila v Konstantinoplu leta 541. V najhujšem obdobju naj bi po besedah bizantinskega zgodovinarja Prokopija povzročila smrt 10.000 prebivalcev mesta na dan. Smrtonosni pohod je bolezen nadaljevala po vzhodnem Sredozemlju.

Sredi 14. stoletja je po Evropi kosila epidemija, znana kot črna smrt. Po nekaterih virih je pobila tretjino tedanjega prebivalstva. Znan je tudi izbruh po katastrofalnem koroškem potresu leta 1348.

Najvišjo umrljivost v sodobnem času je bubonska kuga povzročila leta 1903 v Mombaju (tri odstotke), v srednjem veku pa so nekatera italijanska mesta imela tudi 75 odstotkov umrlih. Posamezne predele Evrope je kuga napadala še v 15., 16. in 17. stoletju.

Tretja pandemija se je pojavila na Kitajskem leta 1855 in se razširila na vse naseljene kontinente. Samo na Kitajskem in v Indiji naj bi pobila več kot dvanajst milijonov ljudi.

Ta bolezen še vedno obstaja med divjimi živalmi - od Kavkaza prek južne in srednje Rusije, do Kazahstana, Mongolije in delov Kitajske. Razširjena je tudi v jugozahodni in jugovzhodni Aziji ter južni in vzhodni Afriki.

Tudi v Severni Ameriki jo še vedno najdemo - od pacifiške obale do zahodnega Velikega nižavja ter od Britanske Kolumbije do Mehike. Južna Amerika ima dve območji s kugo - Ande in Brazilijo. V Evropi in Avstraliji te bolezni ni.

Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) letno prijavi od 1000 do 3000 primerov kuge pri ljudeh.

Vedno pa tli možnost, da se ta bolezen iz posameznih žarišč preseli tudi k nam.

Mag. JANEZ PIŠOT,

dr. vet. med.