“Pravi mali čudež” terja ukrepanje
Imamo kakovostno javno zdravstvo, ki pa se zaradi neurejenih sistemskih razmer lahko vsak hip sesuje. Le spretnosti vodstev ustanov in kakovostnemu delu zdravstvenih delavcev gre zasluga, da sistem še deluje. Zdravstvo krmari med Scilo in Karibdo, razmere so že nevzdržne in sistem poka po šivih.
Razpoložljivega denarja je vse manj, zagotovljene pravice bolnikov ostajajo enake, stroški dela so zlasti zaradi novih metod zdravljenja in pripomočkov vse višji. Zdravstvo krmari med Scilo in Karibdo, obljubljenih sprememb pa ni uvedel še noben zdravstveni minister, čeprav se jih je zadnja leta zvrstilo vsaj pet.
Resna svarila, ki zadnje mesece iz zdravstvenih logov kar dežujejo, so pred dnevi ponovili še na portoroški okrogli mizi v sklopu konference o menedžmentu in vodenju v zdravstvu.
V imenu stroke so razmere predstavili prof. dr. Rajko Kenda v vlogi moderatorja, prof. dr. Zlatko Fras (oba iz ljubljanskega kliničnega centra - UKC) in prof. dr. Pavel Poredoš, predsednik Slovenskega zdravniškega društva (SZD). Dr. Rasto Ovin iz mariborske Ekonomsko-poslovne Fakultete poudarja, da se mora tudi zdravstvo obnašati kot tržni subjekt. Za uravnoteženost predstavitve podobe zdravstva je kot gost v razpravi poskrbel še Samo Fakin, generalni direktor Zavoda za zdravstveno zavarovanje (ZZZS). Ta nacionjalna zdravstvena blagajna je plačnik vsega opravljenega dela - zdravljenja v javnih ustanovah in pri koncesionarjih.
Temeljno sporočilo okrogle mize je enovito - sedanje, tako visoke ravni zdravstvenih storitev ni in ne bo mogoče vzdrževati, če ne bo sledilo povišanje prispevne stopnje; ali pa vsaj zajemanje plačevanja zdravstvenih prispevkov še iz drugih osnov (denimo, od pogodbenega dela, sejnin, dnevnic ...).
Povampirjena socialna država
Da lahko narediš le toliko, kot je denarja, ob tem pa je država nasploh prepotratna, zato mora postati racionalnejša, meni ekonomist Rasto Ovin. Ob tem dodaja, da tudi zdravstvo ne more biti izjema. Ponovil je še splošno znano priporočilo ekonomistov o vitkejši državi.
Zagate, s katerimi se otepa slovenski zdravstveni sistem, Ovin pripisuje razmeram - Slovenija je namreč v veliki meri model sociale in socialne države, ki je vtkan tudi v zdravstvo in pravice bolnikov do zdravljenja, ki so del temeljnih človekovih pravic. “To se lepo sliši. Problem pa se razbohoti takrat, ko gospodarstvo zastane, kar se nam zdaj dogaja.”
Ovin upa, da bodo ljudje čim prej spremenili doseddanjo predstavo o socialni državi: "Socialna država se je povampirila in služi nabiranju političnih točk," resno opozarja.
Ni vseeno, kje in kako varčuješ
Zlatko Fras, strokovni direktor interne klinike v ljubljanskega UKC, med drugim izpostavlja nekatere že absurdne načine varčevanja v tej ustanovi, ki posegajo v kakovost dela, izobraževanje in usposabljanje zdravnikov.
Omenja dostop do sveže opisanih najnovejših metod dela, zajetih v svetovno strokovno gradivo. Dostop je dopuščen le predstojnikom oddelkov oziroma klinik, ne pa vsem zdravnikom, ki ta gradiva potrebujejo za dobro vsakodnevno delo. “Štedimo pri svinčnikih in radirkah, ne pa pri pomembnih postavkah,” meni Fras. “Le visoka strokovnost nas lahko popelje skozi zdaj res težke razmere, zato je nedopustno, če bi izgubili stik z znanjem. Prav po zaslugi znanja ohranjamo kakovost in smo primerljivi z razvitim svetom. Tam so, mimogrede, tudi cene storitev neprimerno višje od tistih pri nas.”
Ob tem Kenda povzema prepričanje večine zdravstvenih delavcev: “Država mora povedati, koliko si lahko privoščimo in za kakšen denar. Sistemske ukrepe, ki bi to spravili v življenje, pa je doslej obljubljalo že vsaj pet, šest zdravstvenih ministrov, a nihče jih ni spravil v življenje, pa tudi odgovora na to, 'kje in koliko piti, za kolikšen znesek', še ni postregel noben minister. Kot tudi z mrežo dejavnosti ne. To stroka terja že dve desetletji.”
Fras je prepričan: “Minister mora jasno povedati, da se iz ene steklenice piva ne da natočiti dveh.” Kenda pa dodaja, da so bili zadnje leto tisti na vodilnih mestih v zdravstvu, ki imajo dober uvid v delovanje in hibe zdravstvenega sistema, “okarani in deležni groženj v zvezi z zamenjavo, če bomo glasni.”
Pravi mali čudež
Pavel Poredoš ocenjuje, da je slovensko zdravstvo glede na to, “koliko denarja se mu namenja za nemoteno delovanje, pravi mali čudež.”
Odgovorne pa opominja, da ni jasno opredeljenih prioritet o tem, katere storitve sodijo v osnovno košarico zdravstvenih storitev. Za slednjo meni, da je nujno potrebna podrobne analize in nove presoje.
Hkrati sporoča javnosti in politiki: “Upam, da bo zdravstvena stroka delovala neodvisno tako od političnih interesov kot od interesov financerja. le na ta način bo lahko ohranila strokovnost in izpolnjevala svoje poslanstvo.”
Mreža - temelj, ki ga ni in ni
Samo Fakin se zavzema za pobiranje dodatnega denarja za zdravstvo, še najbolje bi bilo, da bi ga zbirali iz razširjenih prispevnih osnov. Če pa bi obveljal predlog o dvigu prispevnih stopenj za zdravstvo, opozarja na delodajalce, ki bi v tem primeru “vsi skočili v zrak”.
Opozarja, da je zdravstvena blagajna v rdečih številkah. “Že tri leta se pogovarjamo o o razširitvi prispevnih stopenj. Vse je napisano, a je vse potihnilo. Res pa je tudi, da ob tem nihče ne bi pri sebi prav nič spremenil, čeprav bi to bilo nujno. Ali potrebujemo na nekem območju dvoje dežurstev in dežurnih služb? Ali je racionalno, da imamo toliko bolnišnic, ko bi jih lahko reorganizirali in združevali? Takih vprašanj je še zelo veliko, kot tudi tisto o vrednotenju dela v zdravstvu. Znano je, da je nova oprema za delo vse boljša in varnejša, zato manj škodi zdravju, a dodatki za ta tveganja so že desetletja enako opredeljeni. Kot tudi, denimo, dolžina dopusta za zdravnike, ki jih je nato treba v večji meri nadomeščati ... To bi morali sistemsko razrešiti, a nihče v ta vprašanja noče drezati.”
Med največje pomanjkljivosti zdravstvenega sistema pa Fakin uvršča mrežo dejavnosti javnega zdravstva, ki jo vsi za zdravstvo pristojni samo obljubljajo, stroka pa vse bolj potrebuje.
JASNA ARKO
