Alzheimerjeve bolezni večina dolgo ne opazi

ALZHEIMERJEVA BOLEZEN> Demenco je treba odkriti čim prej, napredovanje bolezni skušajo upočasniti z zdravili.

Načrtnemu boju s to hudo boleznijo, ki napada zlasti ostarele in boju z demenco, iz katere se alzheimerjeva bolezen lahko razvije, je namenjen svetovni dan alzheimerjeve bolezni v drugi polovici septembra.

Čeprav se demenca po navadi pojavi po 65. letu starosti, pa jo občasno odkrijejo že tudi pri mlajših ljudeh.

Dan alzheimerjeve bolezni je pred šestnajstimi leti razglasila svetovna zdravstvena organizacija na pobudo svetovnega združenja za alzheimerjevo bolezen. Slovenija ga na pobudo Spominčice, slovenskega združenja za pomoč pri demenci, obeležuje že devet let.

Prikrita bolezen

Alzheimerjeva bolezen se običajno razvije v starosti. Gre za neozdravljivo bolezen, ki ima med prebivalstvom vse večje razsežnosti. Po ocenah zdravnikov naj bi pri nas bolehalo za demenco od 25.000 do 35.000 tisoč ljudi, od tega jih ima dobra polovica že alzheimerjevo bolezen.

Za bolezen so značilni dokaj neopazni znaki - motnje spomina, še zlasti na sveže dogodke. Bolezen napreduje razmeroma počasi do stopnje, ko postane bolnik povsem odvisen od pomoči svojcev ali negovalcev.

Alzheimerjeve bolezni za zdaj ne znajo zdraviti, lahko pa jo s pomočjo zdravil upočasnijo in ublažijo simptome, v nekaterih primerih se lahko stanje začasno celo izboljša.

Pomoč bolnikom je učinkovita v zgodnji fazi, ko je še možno zagotavljanje in vzdrževanje kakovosti življenja.

Za ozaveščanje javnosti si pri nas prizadeva društvu GO - Spominčica, ki združuje obolele in njihove svojce. Društvo pripravlja skozi vse leto številne akcije za čim zgodnejše odkrivanje demence.

Znaki, ki opozarjajo

Na demenco opozarjajo dokaj težko prepoznavni znaki, na katere bi morali biti svojci bolj pozorni. Zdravniki opisujejo, da se nekdaj čili in zdravi ljudje v jeseni življenja začnejo spreminjati, pa se tega sami ne zavedajo.

Svojci običajno dolgo ne opazijo, da postaja sorodnik pozabljiv, zanemarja higieno, ni več sposoben živeti sam in skrbeti zase. Pomoč praviloma poiščejo šele, ko je znakov demence že toliko, da nad obolelim ne zmorejo več nenehno bdeti, bolnik pa tedaj že potrebuje nenehen nadzor.

Literatura navaja najznačilnejše spremembe vedenja dementnega bolnika: starostnik nenadoma ponavlja ista vprašanja in iste stare zgodbe; zadržan je in sam zase, malo govori, stavki so kratki, govor je včasih nepovezan, polašča se ga strah; ne zna se prav obleči, ne zna več kuhati, izgubil je občutek za upravljanje z denarjem; vse zahtevnejši in sumničav je, pogosto se razjezi, je agresiven in ljubosumen.

Tem znakom se pridružujejo še blodnje, obtoževanja kraje, neprepoznavanje bližnjih in lastnega doma, občutek, da je med tujci, iskanje predmetov. Značilni so še hitro vznemirjenje, hoja po stanovanju sem ter tja, jok brez vzroka, vstajanje ponoči.

Bolnik je prepuščen svojcem

Ker se življenjska doba podaljšuje, narašča število ljudi, ki so v starosti vsak dan bolj odvisni od pomoči okolice in svojcev.

Skrb za dementnega svojca pri nas ni sistematično urejena, čeprav zanj sorodniki in bližnji težko celovito skrbijo. Takšnega bolnika pa je nevarno pustiti samega v stanovanju, saj se zaradi bolezni lahko poškoduje, zaneti požar, odtava po ulicah in ne zaradi bolezni ne zna več domov...

Za mnoge svojce je edino upanje sprejem v dom ostarelih, vendar pa na negovalnih oddelkih zanje nikjer nimajo dovolj prostora. Zdravniki opozarjajo, da gre za zelo velik zdravstveno-socialni problem, pri čemer potrebujejo pomoč tudi vse bolj izčrpani svojci.

Tem so vsaj v delno pomoč skupine za samopomoč, ki jih vodijo zdravniki. V obalno-kraški regiji delujejo v Izoli, Piranu in v Sežani.

JA