Avtizma vse več, pomoči pa premalo
Slovenija namenja šele zadnja leta problematiki avtizma nekaj večjo pozornost, a je ta še vedno prepičla. Otroci z avtizmom v Zakonu o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami niso opredeljeni kot posebna kategorija. Strokovnjakov za delo z njimi je premalo, starši pa so prepogosto prepuščeni samim sebi.
> Spektroavtistične motnje ali motnje avtističnega spektra (SAM) so najhitreje naraščajoča razvojna motnja v svetu. Avtizem pa je med njimi najpogostejši. V Sloveniji je po neuradnih ocenah okrog 20 tisoč ljudi z avtizmom oziroma SAM, od tega štiri tisoč otrok. Avtizem je štiri krat pogostejši pri dečkih kot pri deklicah.
Znanost se je začela z avtizmom, to vseživljenjsko razvojno-nevrološko motnjo, ki se kaže predvsem kot nezmožnost socializacije, ukvarjati šele v prejšnjem stoletju. Avtizem pa bolj intenzivno obravnavajo šele zadnja leta.
Pred tem so bile tovrstne motnje uvrščene med druge diagnostične kategorije v sklopu zdravstva, oziroma kot kategorije motenj v sklopu šolskega usmerjanja otrok s posebnimi potrebami.
Čim prej opredeliti diagnozo
“Tri tipične značilnosti avtizma so težave s komunikacijo, težave s socialno integracijo ter otopelost pri mišljenju, oziroma v vedenju,” je ob nedavnem svetovnem dnevu zavedanja o avtizmu povedala dr. Jasna Gidaković Prašović iz novogoriškega centra za mentalno zdravje. Kot primer je omenila otroka, ki se rad igra sam, ne pa z vrstniki, hkrati se igra vedno na isti način, z istimi igračami.
Pojasnila je, da so si avtistične osebe med seboj zelo različne. Nekatere od njih dosežejo popolno samostojnost, nekatere pa so vse življenje odvisne od drugih. Poudarila je, da je zelo pomembno čim prej določiti diagnozo in dodala, da strokovnjakov za to pri nas, žal, primanjkuje. Še posebej na periferiji.
Drugače občutijo svet okoli sebe
Osebe z avtizmom težko predvidijo zadeve in izluščijo bistvo dogajanja. Okolico in dogodke doživljajo kot posamezne sestavljanke, kako to združiti v celoto pa je zanje problem. Drugače razmišljajo, razumejo in občutijo svet okoli sebe, predvsem pa se morajo prav vsega naučiti. Tudi vsega tistega, kar se drugi naučijo spontano, kar je za preostale samoumevno in sprejmejo nekako mimogrede. Zato potrebujejo avtisti primerne terapevte. Terapevtskih pristopov je veliko, žal pa ni univerzalne obravnave - enega samega pristopa, ki bi bil najboljši za vse posameznike s SAM. Različne pristope je treba prepletati in se prilagoditi specifičnim potrebam posameznika.
“Pri delu s temi otroki je treba spoznati njihova šibka in močna področja. Ena osnovnih značilnosti otrok s SAM je, da so hipo- ali hipersenzibilni. Specialne pedagoginje potrebujemo veliko empatije, da ugotovimo, na katerih področjih je otrok hipo- in na katerih hipersenzibilen,” je povedala Erika Perić, specialna pedagoginja na novogoriški osnovni šoli Kozara. Tam imajo zdaj 13 otrok z znaki ene od motenj SAM, dva od njih pa imata tudi opredeljeno diagnozo.
Takšni otroci so lahko hiper- ali hipoaktivni. Pogosto imajo motnje hranjenja in spanja, pri njih pa je, vsaj pri nekem odstotku ljudi, prisotno tudi tako imenovano prekrivanje z neko drugo znano genetsko, presnovno ali nevrološko motnjo.
V tujini za avtiste bolje skrbijo
“Velik problem te družbe je, da so otroci z avtizmom varni od 7. do 14. leta starosti. Pred tem obdobjem in po njem pa je - luknja,” je povedala Ana Turk, mati otroka z avtizmom, ki si prizadeva za to, da bi na Goriškem izobrazili več terapevtov za delo z otroki avtisti.
“Po opredeljeni diagnozi je premalo pojasnil staršem o tem, kaj to pomeni, kako živeti s takšnim otrokom in kako si pomagati. Premalo je strokovne pomoči,” je prepričana Turkova, ki poudarja, da bi se morali šolstvo, zdravstvo in sociala na tem področju še veliko tesneje povezati, saj je v tujini za to problematiko bolje poskrbljeno.
Glede na to, da so otroci z avtizmom na posameznih področjih dejavnosti tudi nadpovprečno sposobni, bi lahko imela družba - če bi jih pravilneje obravnavala - od njih tudi veliko korist.
NACE NOVAK
