Divje živali na cestah

Vest o medvedu na primorski avtocesti se je razširila kot požar. Cesto so začasno zaprli za promet. Medveda nadzorna služba družbe za avtoceste ni izsledila, a se k sreči ni zgodilo nič hudega. Ljudje vse bolj ugotavljamo, da v naravi ne veljajo več niti naravni zakoni, kot so zimsko spanje, čas parjenja, kar naj bi tudi veljalo tudi za divje živali. Tudi življenje medveda naj bi potekalo skladno z naravnimi ciklusi okolja, klime ... Že nekaj časa pa tudi ekologi in ostali strokovnjaki opozarjamo, da se spremembam v naravi niti živali ne znajo prilagoditi in ohranjati svoj naravni nagon ter ustaljeni način življenja.

Veliko je razprav o problemih približevanja divjih živali našim bivališčem in srečanju ljudi z njimi. Eno takšnih srečanj je zagotovo tudi pojav medveda na primorski avtocesti. Znano pa je tudi, da prihaja v Sloveniji do srečanj z medvedom najpogosteje v bukovo-jelovih gozdovih dinarskega visokega krasa. Največ možnosti za srečanje s to živaljo je na območju južne in na delu osrednje Slovenije - na Kočevskem, Notranjskem, pogorju Krima in Mokrca, v Trnovskem gozdu, na Nanosu, v Hrušici, na delu idrijskega hribovja in delu Dolenjske.

Ta območja medvedi zapuščajo in se selijo v smeri severozahoda proti Idrijskemu in Cerkljanskemu v Jelovico ter Julijske Alpe, v zahodni smeri na območje med Brkini, Vremščico, Slavnikom ter mejo s Hrvaško, v severni smeri čez reki Krko in Savo, čez Zasavsko hribovje na Menino planino in Savinjske Alpe. Posamezni primerki te živali zaidejo celo na Pohorje, v severozahodni smeri na Gorjance in jugovzhodni v Belo krajino. Žal se ta območja vse bolj prekrivajo in tudi naša največja zver - medved, ob njem pa tudi še vse manjše divje živali, sobivajo z nami, se približujejo našim bivališčem in nas včasih tudi ogrožajo.

Pri teh selitvah lahko živali naletijo tudi na ovire. Ena takšnih je zagotovo tudi avtocesta.

Vse več je dokazov - doma in v svetu -, da je za spremembe obnašanja medvedov in druge divjadi posredno ali neposredno kriv prav človek s svojim, včasih nekritičnim in egoističnim odnosom do okolja in narave.

Zavedajmo se, da živali nimajo možnosti izbire; narave ne morejo urejati po svoje, kot to počne človek. Izberejo lahko le boljšo ali slabšo možnost, kot je, denimo, plezanje čez zaščitne ograje in ovire, ki jih postavi človek v svojem življenjskem okolju.

Pri tem lahko seveda tudi ogrozijo človeka in ga napadejo, ali pa, na primer, povzročijo prometne zastoje in ogrožajo promet, kot se je zgodilo v opisanem primeru.

Mag. JANEZ PIŠOT, dr. vet. med.