Drobna mušica, resne težave
Drugi del letošnjega poletja je iz Dalmacije odjeknila vest, da ljudi ogrožajo nevarne in okužene mušice, katerih pik ima lahko hude posledice za zdravje. Večjih razsežnosti te okužbe ni bilo, zvedelo pa se je, da mušice niso novost in da je bolezen, imenovana lišmeniaza, razširjena po vsem svetu.
Pojasnila o tej bolezni smo poiskali v novogoriški enoti zavoda za zdravstveno varstvo (ZZV). Zdravnik Mario Fafangel iz enote za nalezljive bolezni pravi, da je letošnji poletni pojav mušic v Dalmaciji povezan z boleznijo lišmeniazo, ki jo te mušice prenašajo na človeka.
Kožna lišmeniaza je bolezen, ki jo na človeka z ugrizom prenaša peščena muha. Na mestu ugriza okužene mušice se pojavi ena ali več kožnih sprememb. Postopoma nastane razjeda, velika dva centimetra, včasih več. Obdajajo jo manjše razjede, lokalne bezgavke se povečajo. Razjede se pogosto gnojijo. V nekaj mesecih, lahko pa šele po letu dni, se razjede zacelijo, ostanejo pa brazgotine. Možni so tudi zasevki, ki se pojavljajo na oddaljenih delih kože, bolezen pa lahko traja celo 20 let in več. Več mesecev ali let po kožni spremembi (od enega meseca do 24 let kasneje) se lahko pojavijo spremembe na sluznici nosne, ustne votline, žrela, sapnika, redko spolovil (tkivo odmre).
Že medicinska literatura navaja, da je “lišmeniaza bolezen, ki jo povzroča parazit iz rodu Leishmania. Običajno se bolezen prenese z okužene živali (psa, glodalca) na človeka s pikom tako imenovane peščene muhe - žuželke iz poddružine Phlebotominae, rod Phlebotomus. Okužba lahko poteka neopazno. Kadar se pojavijo simptomi, sta najbolj pogosti klinični obliki obolenja kožna lišmeniaza in visceralna lišmeniaza.”
Medicina pozna dve vrsti bolezni - kožno lišmeniazo in za visceralno lišmeniazo. Kakšne so razlike med njima, pojasnjuje Mario Fafangel: “Pri prvi se pojavijo kožne razjede, ki se slabo celijo in pogosto za seboj pustijo brazgotino. Visceralna lišmeniaza (ali Kala-azar, vročica Dumdum ali Assam), pa je sistemsko obolenje, ki prizadene notranje organe (po navadi jetra, vranico in kostni mozeg). Obe obliki bolezni terjata primerno zdravljenje. Če ju ne zdravimo, se lahko bolezen konča celo s smrtjo.”
Inkubacijska doba je lahko zelo dolga, in to pri obeh oblikah bolezni. Zato Fafangel poudarja: “Simptomi se lahko pojavijo po nekaj tednih, mesecih ali celo letih. Po okužbi se lahko bolezen klinično pojavi kot tako imenovani oportunist ob upadu odpornosti, čemur pa botrujejo drugi vzroki.”
O lišmeniazi poročajo z vseh območij po svetu, ta bolezen ni novost. Poznajo jo v Afriki, Ameriki, Evropi in Aziji.
Najvišjo stopnjo obolevnosti za kožno lišmeniazo beležijo v Afganistanu, Alžiriji, Kolumbiji, Braziliji, Iranu, Siriji, Etiopiji, severnem Sudanu, na Costa Rici in v Peruju. “Te države tvorijo po tovrstni obolevnosti od 70 do 75 odstotkov globalne incidence bolezni,” omenja sogovornik. “Več kot 90 odstotkov visceralne lišmeniaze pa se pojavlja v Indiji, Bangladešu, Sudanu, Južnem Sudanu, Braziliji in Etiopiji.”
Bolezen prenašata mušici Phlebotomus in Lutzomya. Gre za zelo majhne mušice, ki jih težko opazimo in neslišno letijo. Bolj so aktivne v mraku in ponoči. Mušica se okuži s pikom okužene živali ali človeka. Paraziti živijo v krvi živali, največkrat psa, lisice ali šakala. Tveganju za okužbo so izpostavljeni vsi, ki se veliko zadržujejo v naravi, zlasti ponoči. Bolezen pa lahko prenašajo tudi komarji.
Strokovnjaki pravijo, da se lišmeniaza uvršča med tako imenovane zanemarjene tropske bolezni (neglected tropical diseases), saj je tesno povezana z revščino, s težkimi razmerami za življenje ter z omejenimi viri za raziskavo novih pristopov za diagnostiko, zdravljenje in preventivo.
Po oceni Svetovne zdravstvene organizacije (SZO) se vsako leto pojavi okrog dva milijona novih primerov - poldrugi milijon kožne lišmeniaze in 500.000 visceralne lišmeniaze. Po oceni SZO naj bi bilo zdaj na svetu s to boleznijo okuženih dvanajst milijonov ljudi. Ta okužba terja vsako leto tudi 40.000 življenj.
Mario Fafangel omenja, da se bolezen pojavlja tudi v sredozemskih državah: “Zadnje raziskave v sosednji Hrvaški identificirajo osrednji in južni del Dalmacije kot območji z najvišjo pojavnostjo tako imenovane asimptomatične okužbe. Po letnih poročilih hrvaškega Zavoda za javno zdravje se visceralna oblika bolezni pojavlja v številu od enega do štirih primerov na leto. Pri nas pa se ta bolezen ne pojavlja. Vse oblike lišmeniaze pri nas je treba prijaviti. Glede na prijave podatki potrjujejo, da smo imeli zadnji prepoznani primer leta 2003. Šlo je za uvoženi primer okužbe - 14-letni deček se je okužil izven Slovenije,” našteva zdravnik.
Visceralna lišmanioza je okužba, ki lahko poteka brez znakov bolezni. Spremlja jo lahko nekaj zdravstvenih težav, lahko pa se pojavijo kronično povišana telesna temperatura, povečana jetra in vranica, slabokrvnost in pomanjkanje levkocitov ali oslabel obrambni sistem. Nastopijo lahko utrujenost, izguba apetita, napetost v trebuhu, kašelj, hujšanje, potenje, driska. Koža na posameznih delih telesa lahko posivi. Nezdravljena bolezen se lahko konča s smrtjo zaradi pljučnice, sepse, krvave driske, tuberkuloze, krvavitev ali hude slabokrvnosti. Možne so ponovitve bolezni v času od šest mesecev do dveh let po zdravljenju.
To še ne pomeni, da se ta bolezen pri nas ne bi utegnila pojaviti v prihodnje, saj se dogajajo občutne spremembe klime. “Prav klimatske spremembe omogočajo vse ugodnejše razmere za širjenje potencialnih vektorjev - prenašalcev različnih bolezni, kakršna je tudi lišmeniaza,” poudarja Fafangel. “Zato so nujni epidemiološko spremljanje pojavnosti vseh teh bolezni pri človeku, raziskave, usmerjene na opredelitev distribucije in tipologije potencialnih vektorjev, prisotnih v Sloveniji, in mednarodno sodelovanje ter izmenjava podatkov. Vse to postaja vse pomembnejše zaradi varovanja zdravja prebivalstva.”
Zdravnik opozarja, da se pred okužbo preventivno ne moremo zaščititi z zdravili, zoper njo tudi ni učinkovitega cepiva.
Kako se zaščitimo? “Najboljša zaščita je izogibanje pikom žuželk. Podobno kot komarji, ki prenašajo malarijo, so peščene muhe bolj aktivne ponoči. Zaščitimo se s primernimi oblačili svetle barve in z dolgimi rokavi, z mrežami na vratih, oknih in okrog ležišča ter z repelenti.
Glede repelentov svetuje dosledno spoštovanje navodil za uporabo: “Varni in učinkoviti so repelenti, ki vsebujejo DEET ali Icardin. Pred uporabo vselej preberite navodila in jih upoštevajte. Pomembno je, da repelentov ne nanašamo na poškodovano kožo. Nanesemo jih na obleko, ne na kožo, ki jo pokrijemo z oblačilom.”JASNA ARKO
