Eni stradajo, drugi mečejo hrano stran
Po odločitvi Organizacije združenih narodov za prehrano in kmetijstvo vsako leto 16. oktober namenjen Svetovnemu dnevu hrane. Na dan torej, ko je bila ustanovljena in v opomin prebivalcem sveta, da je hrano treba spoštovati, ceniti in enakomerneje deliti med ljudmi.
Tako ne bi bilo ne lakote in bolezni, ki jo spremljajo, ne kužnih bolezni, ki lahko izbruhnejo zaradi kopičenja odpadkov in z njimi tudi glodalcev.
Organizacija združenih narodov za prehrano in kmetijstvo) deluje pod okriljem OZN) je 16. oktober kot svetovni dan hrane razglasila leta 1976.
Poglavitni namen tega dneva je opozarjati svetovno prebivalstvo na veliko število ljudi, ki trpijo lakoto. Dan kasneje smo obeležili še mednarodni dan revščine.
Med revna območja, kjer vlada lakota, že desetletja sodijo Afrika, Latinska Amerika, Indija.
Gre za območja, kjer je na voljo tudi premalo denarja in primerne tehnologije, da bi prehrambene izdelke lahko zaščitili pred škodljivci. Zato, kot posledica takšnih razmer, tamkaj v skladiščih nastaja velika škoda - glodalci in drugi škodljivci uničijo celo do polovico uskladiščenega blaga.
Znan je podatek, da po svetu vsako leto prav zato propade več kot sto milijonov ton uskladiščenih žitaric. Če bi to število zmanjšali za polovico, bi že preostanek zadoščal za preživetje okoli 500 milijonov lačnih ljudi.
Da bi bila zaščita živil nujna in bi na ta način zmanjšali izgube, potrjuje tudi ameriška izkušnja. ZDA so nedavno objavile spodbudne podatke. Ugotovili so, da se denar, ki ga namenjajo za zaščito živilskih proizvodov pred škodljivci, še kako obrestuje in pripomore k velikim prihrankom. Izgubo pri živilih, ki so jih napadi škodljivcev uničili v 40 do 50 odstotkih, so s pomočjo posodobitev zmanjšali na le devet odstotkov.
Če bi v revnih deželah vlagali več denarja v zaščito živil v skladiščih, bi na ta način več kot razpolovili izgubo zaradi uničenja živil - in živeža bi bilo dovolj za prehrano najrevnejših slojev prebivalstva.
Škoda, ki jo povzročajo škodljivci na prehrambenih izdelkih, je ogromna. Ob tem pa takšna, neprimerno zavarovana skladišča, omogočajo škodljivim mikrobom, da se naselijo v živežu. Tja jih namreč zanesejo škodljivci in pridelek se v večji meri in toliko hitreje prične kvariti. Hkrati pa škodljivci onesnažijo tudi embalažo, ki se je nato dotika še veliko rok, z rokami pa ljudje bacile zanesejo tudi v telo ter zbolijo.
Škodljivci delujejo na pridelke - in posledično na hrano - na celotni poti: od pridelave, skladiščenja, obdelave, prevoza do predelave v različnih obratih (mlini, predelovalna industrija, trgovine). Že od pradavnine se človek nenehno boriti s škodljivci iz nuje, da si zagotovi dovolj hrane za preživetje. Poleg škodljivcev je še veliko drugih dejavnikov, ki, neodvisno od nas, vplivajo na količino hrane.
Eden izmed najpomembnejših dejavnikov, ki odloča o količini hrane za preživetje človeštva, je sprememba podnebnih razmer na zemlji. Najprej tem vprašanjem nismo posvečali dovolj pozornosti, prav tako se nismo ukvarjali z vprašanjem, koliko na te spremembe vpliva človek sam.
Šele v zadnjem obdobju se krepi splošno zanimanje tudi za ta problem, hkrati z vse bolj črnogledimi napovedmi, ki opozarjajo, da so nujne spremembe v splošnem vedenju ljudi in človeštva nasploh. Črnoglede napovedi obetajo podaljševanje sušnih obdobij, spremembo klime in (posredno) slabšanje razmer za pridelavo temeljnih količin hrane za golo preživetje.
Prav zato bi morali za naše golo preživetje na svetu zagotoviti več denarja, temeljiteje izobraževati celotno prebivalstvo in posvečati več skrbi zaščiti hrane pred škodljivci ter se spopasti z zmanjšanjem vpliva nespametnih dejanj posameznih ljudi in skupnosti na podnebje in naravo v celoti.
Bolj kot se bomo tega zavedali vsi in na vsakem koraku, uspešneje bomo skrbeli za okolje (tudi svoje najožje) in za hrano, bolj bomo pripomogli k ohranjanju zdravja celotnih generacij.
Prav to je vodilo, ki ne bi smelo biti v središču pozornosti le ob svetovnem dnevu hrane. Ob tem ne smemo stati križem rok in zgolj čakati, kaj se bo zgodilo v bližnji prihodnosti. Vsak posameznik se mora dejavno pridružiti prizadevanjem in po svojih močeh prispevati k ohranjanju narave, zdravega okolja in s tem zdrave ter zadostne pridelave v lastnem življenjskem okolju zraslih živil.
Mag. JANEZ PIŠOT,
dr. vet. med.
