Glodalci so človeku nevarni
Razsajanje mišje mrzlice je obudilo pozornost javnosti in prebivalstva za glodalce. Krepi se spoznanje, da je načrtno zatiranje glodalcev nujno za običajno, zlasti pa zdravo življenje ljudi in, navsezadnje, tudi za preživetje.
Glodalci prenašajo vrsto bolezni in v okolju povzročajo veliko škode. Najbolj razširjeni sesalci so, poleg človeka, na našem planetu prav podgane in miši. Vrsta Rodentia, kamor spadajo, izvira iz dobe eocena in oligocena - stari so okrog petdeset milijonov let (človek okrog milijon let).
Glodalci so rezervoar in prenašalci vrste bolezni, ki ogroža zdravje ljudi - kuga, virusna hemoragična mrzlica, leptospiroza, tularemija, tifus, toksoplazmoza, lišmanjoza, salmoneloza, trihineloza, steklina in druge.
Vektor ali prenašalec bolezni je v epidemiologiji pojav, ki prenaša povzročitelje nalezljivih bolezni (patogene) z okuženega na zdravi osebek. Ločimo dva glavna tipa vektorjev - mehanske in biološke. Med mehanskimi je najpomembnejših veter, ki po zraku prenaša spore ali jajčeca patogenov in patogene v celoti, kadar so majhni in lahki. V tej skupini so tudi patogeni, ki se skrivajo na površju drugih organizmov (patogene bakterije na nogah muh, s katerimi okužujejo hrano, če nanjo sedajo).
Biološki vektorji so organizmi, ki vsebujejo patogene. Pogosto gre za zunanje zajedalce, ki s sesanjem telesnih tekočin okuženega gostitelja posesajo vase tudi patogene. Ti se v njihovih prebavilih razmnožijo, nato jih kot vektorji s slino ali tudi z izločki prenesejo v drugi organizem.
Bolezni, ki se prenašajo z živalskimi vektorji, imenujemo zoonoze. Med bolj znanimi so kuga, malarija in SARS. Zatiranje bioloških vektorjev je ena temeljnih metod kontrole nalezljivih bolezni.
Med razsajanjem mišje mrzlice smo naleteli celo na trditev, da je širjenje bolezni orožje glodalcev zoper človeka. Trditev ni točna. Prenašanje ali širjenje bolezni ni orožje, saj tega glodalci ne počnejo načrtno. Epidemiologija pojasnjuje, da gre le za prenašalce, ki se tega najpogosteje ne zavedajo, za temi boleznimi sami ne obolevajo, prenos ni napad.
Glodalci se uspešno upirajo vsem vplivom v okolju in delovanju človeka, zmorejo se uspešno prilagajati vsem negativnim dejavnikom. Močno orožje bi lahko bilo le njihovo zobovje, če bi ga uporabljali po vzoru nekaterih mesojedih živali - za lov in napad na plen.
Skupna značilnost človeka in podgane je sobivanje - živita drug poleg drugega, drug blizu drugega. Vendar imajo od tega sobivanja korist le podgane. Ljudje ustvarjamo ugodne razmere za njihovo življenje in prehrano, človeku pa podgane povzročajo vrsto težav - gospodarsko škodo (poškodujejo, onesnažujejo in uničujejo hrano, prostore za bivanje, gradbeni material, napeljave, ogrožajo njegovo zdravje).
Čeprav je človek že davno ugotovil, da gre za povezavo med pojavom kužnih bolezni in prisotnostjo podgan v okolju, je bil doslej zelo neuspešen v boju zoper njih. Šele ob odkritju novejših rodenticidov, ob oblikovanju drugih ukrepov, tudi zdravstvenih, ob izboljšanju splošnega standarda in zaradi sodobnejših življenjskih navad so izidi v tem boju boljši in v prid ljudi.
Znano je, da potrebujejo glodalci zaradi velikosti in hitrosti rasti prednjih zob veliko hrane, saj glodajo vse, na kar naletijo, tudi mehkejše kovine in beton. Materiale uporabljajo celo za gnezdišča. Ob tem povečujejo škodo na pridelkih, v skladiščih, kleteh in prenašajo nalezljivih bolezni, nevarne za ljudi ter domače živali. Prav zato je izkoreninjanje teh bolezni le eden od ukrepov pri zatiranju glodalcev.
Mag. JANEZ PIŠOT,
dr. vet. med.