Irma Rijavec: ”Medicinske sestre bi morale biti bolj cenjene.”
Med letošnjimi dobitnicami zlatega znaka Zveze - zbornice zdravstvene in babiške nege je tudi Irma Rijavec, glavna medicinska sestra kirurške službe v šempetrski splošni bolnišnici. Po naravi je skromna in za delo ne pričakuje pohvale, priznanje pa dojema kot nagrado tudi za kolegice, ki vestno opravljajo svoje delo.
Irma Rijavec, doma iz Dornberka, dela v zdravstvu že 27 let. “Moje delo je v bistvu del mojega življenja, saj skoraj več časa preživim kot medicinska sestra v bolnišnici kakor doma. Poklic mi je všeč, ker rada delam z ljudmi in rada pomagam,” pravi.
Da se bo zapisala zdravstveni negi, se je odločila v gimnaziji. Na višji šoli za zdravstvene delavce v Ljubljani je leta 1984 pridobila strokovni naziv višja medicinska sestra. Po zaključku šolanja si je najprej ustvarila družino in se nato leta 1985 zaposlila v šempetrski splošni bolnišnici - najprej na ginekološko-porodniškem oddelku, po dveh letih pa je poklicno pot nadaljevala na kirurgiji. Leta 1997 je postala glavna medicinska sestra kirurške službe in to delo odgovorno opravlja še zdaj.
Delo v strokovni sekciji
Od leta 1989 deluje v strokovni sekciji kirurških medicinski sester. Desetletje je bila njena predsednica, od lani pa je članica izvršilnega odbora. “Glavna dejavnost je izobraževanje s področja kirurgije ter povezovanje medicinskih sester, ki delajo na področju kirurgije. Vsako leto organiziramo enega ali dva seminarja, kjer se srečamo sestre s področja kirurških dejavnosti iz vse Slovenije. Teme so različne, nenehno moramo obnavljati vsebine, se seznaniti z novostmi, predstaviti nove smernice,” poudarja.
Delo, ki si ga je izbrala, terja namreč nenehno nadgrajevanje znanja. “Izobraževanje je vseživljenjsko, novosti moramo spremljati sproti, saj se v zdravstvu veliko stvari spreminja,“ poudarja.
Gibljiv delovni urnik je včasih težko usklajevati z zasebnim življenjem. “Družina se je na to navadila. Zdaj imam že odrasle otroke, tako da me to ne obremenjuje več. Se pa moraš res organizirati, včasih tudi vnaprej kaj skuhati ...” dodaja.
Priznanje tudi za kolegice
Priznanja zbornice ni pričakovala, saj je po naravi skromna in za svoje delo ne pričakuje pohval. “Predlagale so me kolegice, s katerimi sodelujem v sekciji. Najprej tega nisem želela sprejeti, po razmisleku pa sem ugotovila, da je, navsezadnje, to tudi priznanje za ostale, ki so z mano delovale v sekciji, saj človek ničesar ne more narediti sam,” poudarja.
Njeno temeljno vodilo je, da dela dobro, da nikomur ne škodi in se pri vsaki zadolžitvi maksimalno potrudi. Zavzema se za prepoznavnost in razvoj poklica medicinske sestre. Svoje znanje prenaša tudi na študente in dijake, ki na oddelku spoznavajo veščine zdravstvene nege.
Nikoli ni pomislila, da bi počela kaj drugega, čeprav je v službi večkrat zelo naporno. “Rekla bi, da smo medicinske sestre kar preveč obremenjene, da nas je premalo. Kdor pozna delo z ljudmi in doživi utrip enega dneva v bolnici, ve, kako vse to poteka in kaj vse moramo sestre postoriti za bolnike. Ugotovi tudi, da ne gre le za to, kar zdravnik naroči, saj je še veliko drugih stvari v zvezi z zdravstveno nego, za vse to smo izučene in za marsikakšna opravila tudi povsem kompetentne. Vsega tega dela zdravnik ne vidi, ga ne pozna in ga ne more ocenjevati,” je prepričana Rijavčeva.
Izpostavlja sklepno in temeljno misel - vse medicinske sestre si želijo, da bi bile bolj cenjene tako v družbi kot tudi v očeh resornega ministrstva, pa tudi pri njihovih kolegih zdravnikih.
ALENKA OŽBOT
