K zdravniku takoj, ko vam začne uhajati
Nenadzorovano uhajanje urina je bolezensko stanje, imenovano inkontinenca. Za njo trpijo moški in ženske. Pojavi se med 40. in 55. letom starosti, pa tudi glavnina ostarelih je inkontinentnih. Prvi znaki so samodejno uhajanje urina ob kašljanju, smejanju, dvigovanju težjega bremena, ali pa huda sila, ko urin uide med potjo do sanitarij.
Oboleli mora takoj k zdravniku, saj je bolezen povečini dobro ozdravljiva. Nasvet velja za oba spola, poudarja Janislav Ravnikar iz koprskega zdravstvenega doma, ginekolog porodničar, ki se posveča tudi uroginekologiji.
“Inkontinenca je bolezen, ki lahko, če je ne zdravimo, obolelemu zelo poslabša kakovost življenja in botruje tudi socialni izolaciji - bolnik se zavestno osami, ker mu je neprijetno, da mu samodejno uhaja urin. Pa bi v glavnini primerov s primernim zdravljenjem bolezen lahko dobro zdravili,” poudarja zdravnik, ginekolog in porodničar Janislav Ravnikar, ki že nekaj časa dela v ginekološki ambulanti koprskega zdravstvenega doma.
Bolezen narašča s starostjo
Po uradni oceni trpi za urinsko inkontinenco v Istri okrog 16.000 ljudi. Obolevnost je enaka pri moških in ženskah. Zdravi pa se le četrtina bolnikov. Razmere so podobne na drugih območjih. Slovenija sodi v Evropi med države z nizkim odstotkom zdravljenja inkontinence glede na ocene o obolevnosti.
Zdravniki na južnem Primorskem se v ambulantah družinske oziroma splošne medicine soočajo tudi z bolniki z znaki inkontinence. “Zdravniki o tej bolezni veliko vedo in jo tudi prepoznavajo,” pravi Ravnikar. “Z njo se vsak dan soočamo tudi ginekologi in urologi - v izolski bolnišnici in v zdravstvenih domovih.”
Inkontinenco je treba začeti čim prej zdraviti. Ravnikar na podlagi doslej znanih podatkov navaja, da za njo trpi tretjina prebivalstva med 40. in 55. letom starosti in skoraj polovica prebivalstva po 65. letu starosti. Stopnja obolevnosti med starostniki pa z leti samo še narašča. “Temeljni znak je nekontrolirano uhajanje urina, tudi ponoči, kar botruje motnjam spanja. Na to bi morali biti zdravniki nasploh pozorni, tudi tedaj, ko predpisujejo uspavala,” dodaja sogovornik.
Zaradi sramu bolezen tajijo
Ravnikar se že več let posveča področju uroginekologije, zato se dobro zaveda, kako lahko inkontinenca vpliva na psihično počutje in celostno zdravje obolelega. Tudi v svoji ginekološki ambulanti pacientke redno sprašuje tudi o znakih za inkontinenco, saj iz izkušenj ve, da o tem ljudje zelo neradi govorijo.
Znan je podatek, da v Sloveniji na leto vsi domovi za ostarele skupaj porabijo okrog trideset ton plenic za enkratno uporabo. Glavnina te količine gre za bolnike z inkontinenco. Vsaj 30 ton plenic za enkratno uporabo naj bi na leto pri nas porabili tudi za dojenčke.
Da bi prebivalstvo ozavestili o tej bolezni in mu pomagali premagovati predsodke ter sram zaradi te bolezni, je bil pred okrog petimi leti pobudnik in zatem ustanovitelj ter strokovni svetovalec Društva inkontinetnih bolnikov Obale. To je bilo sprva zelo aktivno, zadnja leta pa je dejavnost zamrla.
“Namesto da bi oboleli, pa naj gre za ženske ali moške, poiskali zdravniško pomoč, so predsodki pri večini tako močni, da tegobe skrivajo, o njih nočejo z nikomer govoriti, pomagajo si sami, kot si pač lahko. Ko pa so težave prehude, se mnogi zavestno izolirajo,” našteva zdravnik. “Pa bi bilo treba govoriti, saj imamo na voljo več metod zdravljenja, pač glede na vzrok težav. Žal so ljudje s tem premalo seznanjeni in, žal, ne dovolj ozaveščeni.”
Osama namesto pregleda
Bolniku zbuja nekontrolirano uhajanje urina veliko mero nelagodja in psihične napetosti, zato mu je neprijetno, še zlasti, če se okrog njega celo širi vonj po urinu. Prav zato se nekateri, med njimi tudi ljudje iz poslovnih okolij in na pomembnih položajih, raje umaknejo iz javnega in družabnega življenja.
“Treba je premagati sram in nelagodje in se pogovoriti najprej z osebnim zdravnikom. Ta bo po dodatnih preiskavah obolelega napotil k urologu oziroma h ginekologu,” pojasnjuje zdravnik. “Specialista bosta ugotovila, kaj je vzrok za inkontinenco in odredila način zdravljenja. Ker je med vzroki za inkontinenco pogosto povešen mehur, se v takem primeru odločimo za operativni poseg, ki težave povsem odpravi v povprečju pri 80 odstotkih obolelih.”
Bolezen je dobro ozdravljiva
Po uradnih podatkih je nasploh urinska inkontinenca ozdravljiva v 80 odstotkih primerov, pa naj gre za operacijo mehurja ali za druge načine zdravljenja. Medicina navaja, da gre v grobem za dve vrsti inkontinence, pri veliko obolelih pa tudi za kombinacijo obeh.
Prva vrsta, imenovana stresna urinska inkontinenca, zajema nekontrolirano uhajanje urina (nekaj kap-ljic) ob kihanju, kašljanju, spontanem smehu, hoji po stopnicah in dvigovanju težkih bremen. “Bolezen je običajno posledica povešenega mehurja, ki je lahko povezana tudi s preveliko telesno težo in dolgo trajajočo telesno nedejavnostjo,” omenja zdravnik. “Za drugo obliko, imenujemo jo urgentna inkontinenca, pa je značilno, da se bliskovito pojavi nuja po uriniranju in če se to ne zgodi pravočasno, človeku uide. To se lahko zgodi že, če je pot do sanitarij predolga. Poudarim pa naj, da se pri večini bolnikov pojavljajo znaki, ki potrjujejo, da gre za kombinacijo obeh vrst.”
Čeprav je Društvo inkontinentnih bolnikov Obale prva leta po ustanovitvi dokaj aktivno delovalo, pa je delo zadnji čas zamrlo. Vodenje so poverili regijski koordinatorki programov zdravja pri koprskem Zavodu za zdravstveno varstvo Nevenki Ražman. “Po sili razmer sem to sprejela in si nekaj časa prizadevala za aktivno delovanje, vendar člani za to niso kazali zanimanja. Ker je bila udeležba na predavanjih in prireditvah izjemno skromna, jih poslej vabimo na druge dogodke ozaveščanja o zdravju.” So pa dobro obiskane delavnice o zdravju, med njimi tudi treningi za mišice medeničnega dna, ki jih obiskujejo prebivalci iz Istre in s širšega območja.
Poleg povešenega mehurja so med poglavitnimi vzroki za nastanek urinske inkontinence še sladkorna bolezen, okvare hrbtenice in okvare živčevja. “Pomembno je tudi, da vnetja mehurja, še zlasti, če se pri kom pogosto pojavlja, ne zamenjamo za urinsko inkontinenco. Zato so v takšnih primerih potrebne natančne laboratorijske preiskave,” našteva Ravnikar. “Pogosto uriniranje ni nujno znak inkontinence.”
Pri glavnini bolnikov je urinska inkontinenca dobro ozdravljiva, pa naj gre za operacijo ali za zdravljenje z zdravili. Na voljo je šest vrst zdravil. Pri predpisovanju upoštevajo bolnikovo zdravstveno stanje in druge kronične bolezni, saj je treba upoštevati stranske učinke, ki so prisotni pri vseh vrstah zdravil, za vse vrste bolezni. Nekatera namreč pospešujejo odvajanje vode, zato mora bolnik zdravniku ob pregledu za inkontinenco natančno navesti, kakšna zdravila in za kakšne bolezni jih že uživa.
Manjši del bolnikov z urinsko inkontinenco pa sodi v skupino ljudi, pri katerih bolezen ni več ozdravljiva. Med slednjimi prevladujejo zlasti starostniki. V takšnem primeru so tem bolnikom namenjene posebne vrste plenic za odrasle (za enkratno uporabo), ki jih predpiše lečeči zdravnik.
Posebne vaje in telovadba
Kaj storiti, da bi preprečili pojav urinske inkontinence? Ravnikar izpostavlja, da bi veliko lahko storili že sami, če bi bili v vseh obdobjih življenja telesno aktivni, če bi se redno ukvarjali z rekreacijo, pazili na telesno težo in sami doma izvajali vaje za krepitev mišic medeničnega dna (ne gre za mišice na zadnjici, o čemer so mnogi zmotno prepričani).
Gre za posebne vrste vaj, ki niso zahtevne in jih lahko izvajamo kadar koli in kjer koli. Te vaje so pogosto sestavni del več vrst organizirane vodene telovadbe, ki poteka pod vodstvom fizioterapevtov in drugih usposobljenih vaditeljev. Nekaj takšnih vaj vsebujejo tudi treningi pilatesa in vadbe za obolele na hrbtenici. “Vsak splošni zdravnik in specialist, ki se ukvarja tudi z odkrivanjem in zdravljenjem inkontinence, bo te vaje pacientu opisal, na voljo pa so tudi posebne brošure, ki jih natančno pojasnjujejo,” dodaja Ravnikar.
Med splošne nasvete uvršča sogovornik še zdravo prehrano, ki ni močno začinjena (opustite uporabo popra, paprike, čilija). Odločno odsvetuje uživanje prave kave in pravega čaja, umetnih gaziranih pijač in pitje večjih količin alkohola, še zlasti popoldan in zvečer.
Svetuje pa uživanje dovolj velikih količin tekočine, zlasti navadne vode, naravnih sokov in zeliščnih čajev, vendar pa ne tri ure pred spanjem. “Ženske naj redno hodijo na ginekološke preglede, o težavah, ki jih opazijo, naj spregovorijo. Ginekolog namreč zazna povešen mehur (deloma k temu pripomore tudi večje število porodov), pa tudi začetno pomanjkanje ženskih spolnih hormonov. Vse to znamo uspešno zdraviti. Moški naj že ob prvih znakih te težave zaupajo osebnemu zdravniku. Čim prej je treba na pregled, kajti po 75 letu so težave z inkontinenco praviloma že tako resne, da je zdravljenje težavnejše, lahko tudi manj učinkovito. Zdravniki v Istri smo, z izolsko bolnišnico na čelu, zelo dobro usposobljeni za zdravljenje in diagnosticiranje urinske inkontinence.”JASNA ARKO
