Kužne bolezni ogrožajo zdravje
Minule dni so v nacionalnem inštitutu za varovanje zdravja zabeležili že blizu 80 prijavljenih primerov tako imenovane mišje mrzlice, kar je bistveno več, kot v celoletnih obdobjih v preteklosti. Gre za kužno bolezen, ki jo prenašajo glodalci, nevarna pa je tudi za zdravje ljudi.
Pojav mišje mrzlice pri nas zbuja pozornost, saj gre za občutno več primerov kot so jih zabeležili v celotnem lanskem letu (skupaj 15), leta 2009 pa skupaj deset.
Hemoragična mrzlica z renalnim sindromom oziroma mišja mrzlica ni novost. Pojav vzbuja skrb zato, ker obstaja povezava med pojavom takšnih kužnih bolezni in prisotnostjo glodavcev v našem okolju. Glodalci so rezervoar in prenašalci vrste bolezni, ki ogrožajo ljudi in živali.
Vrsta kužnih bolezni
Med najpogostejšimi in najbolj znanimi kužnimi boleznimi so poleg mišje mrzlice še kuga, turalemija, leptospiroza, sodoka in steklina. Kuga je dandanes že večidel preteklost. Bolezen so v srednjem veku imenovali črna smrt, pomorila je prebivalce celotnih mest in zdesetkala svetovno prebivalstvo. Več vrst glodavcev lahko prenaša povzročitelja kuge (Pasterella pestis), na človeka pa podganja bolha. Bolezen se pojavlja kot bubonska, septična in pljučna kuga.
Tularemija je zoonoza, ki nenehno kroži med divjimi glodavci (zajci, miši, podgane). Človek se okuži, ko po naključju zaide v krog prenosa (okužena hrana, voda, stik z okuženimi izločki glodalca). Povzročitelj je Francisella tularensis, ki pri človeku povzroča vnetja bezgavk in razsevke po vseh organih ter tkivih.
Leptospiroza je skupina bolezni, ki jih povzroča več tipov spirohet. Pojavlja se v več oblikah, od rahle vročine, do težke bolezni s poškodbami jeter in ledvic. Bolezen prenašajo glodalci, del kroga prenosa so tudi domače živali (pes, prašič, govedo). Najpogosteje se okužimo s fekalijami glodalcev, ki jih vsebuje okužena stoječa voda.
Sodoka ali bolezen podganjega ugriza je zoonoza, ki povzroča lokalno vnetje na mestu ugriza podgane. Povzroča vnetje lokalnih bezgavk in limfnih vodov. Vnetje povzroči Spirillium minus v kombinaciji z bakterijo iz vrst Streptobacillus. Bolezen so odkrili na Japonskem, pojavlja se tam, kjer živijo podgane, zlasti v tropih.
O steklini že veliko vemo, zato prenos okužbe na človeka ni treba posebej pojasnjevati. Omenimo le, da je dokazano, da lahko tudi podgana oboli za steklino, zato moramo to upoštevati v primeru, če nas ugrizne.
Trihinelozo povzroča Trichinella spiralis, nematod, ki se razvija le v mesojedih in vsejedih sesalcih (podgana, pes, lisica, medved, jazbec). V tej verigi je zelo pomembna podgana, ki okuži prašiča; z njegovim okuženim mesom se okuži še človek. Bolezen se pri človeku izrazi v črevesni in mišični obliki.
Mišja mrzlica
Hemoragična mrzlica (Lassa) je težka, smrtonosna bolezen, ki se prenaša z neposrednim ali posrednim stikom z nekaterimi divjimi glodavci. Pogosta je v zahodni in centralni Afriki. Značilne so krvavitve v organih. Gre za novejšo odkrito bolezen, ki se pojavlja tudi zaradi večje migracije ljudi.
Hemoralgična (mišja) mrzlica z renalnim sindromom je zoonoza, ki se z živali lahko prenese na človeka. Bolezen povzročajo virusi, večinoma se pojavlja poleti in jeseni, ko se ljudje več zadržujejo in delajo v naravi. Človek se z virusom okuži ob vdihanju prahu, ki vsebuje posušene izločke glodalcev, zlasti miši in voluharjev. Do okužbe pride tudi ob dvigovanju prahu v kleteh, shrambah, zidanicah, skladiščih, pri izkopavanju pridelkov, spravilu lesa, na taborjenju.
Čas od okužbe do pojava znakov bolezni je dva do štiri tedne. Na začetku se pojavijo visoka vročina z mrzlico, močan glavobol, hude bolečine v ledvenem predelu in trebuhu. Bolnika bolijo oči, obraz in očesne veznice pordijo.
Povzročitelj kroži v naravnih žariščih, zlasti med glodalci. Povečano število obolenj je povezano s povečanim številom miši in drugih glodavcev. Človek je naključni gostitelj virusa.
Zaradi bioloških značilnosti, velike ekonomske škode in nevarnosti za zdravje ljudi je torej nujno zatiranje škodljivih glodalcev v človekovi bližini, za kar so predvideni načrtni strokovni ukrepi.
Mag. JANEZ PIŠOT,
dr. vet. med.