Mišja mrzlica se nezadržno širi
Če je bil pojav mišje mrzlice pri nas sprva še omejen na celinski del države, se je bolezen pred dnevi razširila tudi na Primorsko. Ob tem ne kaže prezreti dejstva, da bi morale ne le v lokalnih skupnostih temveč tudi posamezniki večjo pozornost nameniti zatiranju glodalcev. Teh je letos več kot običajno, saj je bila zima mila, v teh pasjih dneh pa jih v naseljih in mestih še bolj kot sicer privablja vonj odpadne hrane v zabojnikih.
Že neštetokrat smo zapisali splošno znano strokovno ugotovitev, da so glodalci nasploh rezervoar in prenašalci vrste bolezni, ki ogrožajo zdravje ljudi. Med najbolj znanimi in nevarnimi so kuga, virusna hemoragična mrzlica z renalnim sindromom (imenovana tudi mišja mrzlica), leptospiroza, tularemija, tifus, toksoplazmoza, lišmanjoza, salmoneloza, trihineloza, steklina in še vrsta drugih.
Znano je tudi, da so glodalci, ker se hitro razmnožujejo in imajo zelo veliko sposobnost preživetja, tudi vektor za povzročitelje mnogih zoonoz, kar potrjujejo epidemiološke raziskave.
V Sloveniji so klimatski pogoji, oblika terena, prisotnost glodalcev in način življenja ljudi v stiku z naravo, eden od ključnih dejavnikov za obstoj in pojav nevarnih žarišč bolezni.
Poleg velikega vpliva na zdravje ljudi glodalci povzročajo tudi ogromno škodo (prehrambeni izdelki, predelovalni obrati, polja, skladišča). Hkrati se pogosto pojavljajo tudi v zasebnih bivališčih, zlasti v kleteh, shrambah, lopah, brunaricah, na senikih ...
Od tod do okužbe in bolezni pri ljudeh pa ni več deleč. Že res, da vsak glodalec ni okužen, vendar tega preprosto ne moremo vedeti vnaprej. Pa tudi, če ni okužen, gre za tako imenovanega organoleptičnega onesnaževalca.
Omenimo podatek, da lahko na leto izloči vsaka podgana na različne proizvode do sedem litrov urina in približno 18 kilogramov iztrebkov. Ni treba posebej omenjati, da je vsa takšna živila treba zavreči, saj so nevarna za zdravje ljudi.
V primeru, ko se zaradi še neugotovljenega vzroka glodalci pojavljajo v urbanih središčih in na kmetijskih površinah v prevelikem, neobičajnem številu, je nevarnost za pojav okužbe pri ljudeh zelo velika.
Zato se tudi mišja mrzlica tako širi po vsej državi. Kadar je namreč populacija glodalcev številna, se med njimi tudi veliko hitreje širijo bolezni in okužbe z različnimi patogenimi organizmi. Te pa se prav zato, ker je glodalcev občutno več, občutno hitreje razširijo tudi na ljudi.
Mišjo mrzlico (hemoragična mrzlica z renalnim sindromom) povzroča virus. Ta se širi s pomočjo njihovih iztrebkov, urina in sline. Ko človek vdihava tako imenovani aerosol ali pa zrak, ki vsebuje prašne delce izločkov okuženih glodalcev (po navadi razpadle iztrebke). Ko te delce vdihnemo, virus prodre v naše telo. Najpogosteje se okužimo pri delu na polju (tudi zemlja vsebuje te delce) in ob zadrževanju v prostorih, kjer se skrivajo ali so jih obiskali okuženi glodalci.
Zato je ob razsajanju mišje mrzlice nujna preventiva - poskrbimo, da glodalci ne morejo zaiti v kleti, shrambe in druge prostore. Če opazimo, da se je to vendarle zgodilo, pa je nujna deratizacija, razkuževanje površin, onesnaženih z iztrebki in urinom glodalcev. Ob tem moramo nujno uporabljati masko za zaščito dihal, še zlasti, ko prostore čistimo. Pred čiščenjem jih poškropimo z vodo, saj je tako možnost, da bi ti delci zašli v dihala, veliko manjša od tako imenovanega suhega pometanja.
Na vseh območjih in v vseh naseljih je nujna okrepljena deratizacija - torej načrtno zatiranje glodalcev. Več kot je glodalcev, bolj je ogroženo zdravje ljudi.
Mag. JANEZ PIŠOT,
dr. vet. med.
