Mnogi ne vedo, kaj jih pesti
V življenjskih okoljih počasi plahni stigma, da so težave z duševnim zdravjem sramota. K temu prispeva Nacionalno združenje za kakovost življenja Ozara s podružnicami, ki sta tudi v Izoli in Novi Gorici. Razvejana oblika pomoči se obrestuje. Človeku v stiski znajo prisluhniti in nevsiljivo svetovati pri iskanju izhodov iz težav.
POMOČ V DUŠEVNEM ZDRAVJU> Izolsko enoto Ozare vodi Kristina Ugrin, hkrati strokovna delavka v pisarni za informiranje in svetovanje. V novogoriški enoti Ozare je strokovna delavka omenjene pisarne socialna delavka Tanja Drole.
Njihova vrata so odprta vsem, ki jih zanimajo raznolike oblike pomoči, saj so most med stisko in strokovnim zdravljenjem in most med premagovanjem stisk ter vključitvijo v življenje.
Stiske, težave, predsodki
V podružnici se zatekajo ljudje z različnimi težavami - anksiozne motnje (fobije, napadi panike, obsesivno kompulzivna motnja), motnje razpoloženja (depresija, bipolarna motnja razpoloženja), psihotične motnje (denimo shizofrenija).
Ozara ima v Novi Gorici bivalno skupnost za pet oseb. Za ljudi s težavami v duševnem zdravju sta zelo pomembni samostojnost in vključitev v dejavnosti. V skupnost vključujejo tudi tiste, ki so v preteklosti že skušali storiti samomor. Vključitev jim omogoči ureditev življenja, naučijo se obvladati simptome ali jih vsaj bolje razumeti. Skupnost daje občutek varnosti in nudi pomoč, ko jo potrebujejo.
“Prisotne so lahko že dalj časa in oseba obiskuje psihiatra, morda je bila že tudi hospitalizirana v psihiatrični bolnišnici. Prihajajo pa tudi ljudje s trenutno akutno stisko, a psihiater težav še ni diagnosticiral,” omenja Tanja Drole. “Včasih pa gre le za trenutne težave, ko zdravniška pomoč niti ni potrebna.”
Med obiskovalci so tudi takšni, ki zaradi stisk pomislijo na samomor. Kristina Ugrin opozarja: “Vsak namig ali govorjenje o samomoru je treba vzeti resno. Četudi nekdo samomora ne stori, so ga k takšnemu razmišljanju privedle težave, kar lahko razumemo kot klic na pomoč.”
Droletova pravi, da nekateri sami povedo, da o tem razmišljajo, kdo spregovori tudi o poskusu samomora v preteklosti. “Nevarnost pa obstaja pri tistih, ki o samomoru ne govorijo, govorijo pa o nesmiselnosti svojega življenja, o brezizhodnosti, obupu. To lahko privede do poskusa samomora, čeprav prej o tem ne razmišljajo. Vsak namig je treba vzeti zelo resno.”
Pomembno je, da človek o lastni stiski spregovori. “Mnogi si ne upajo, saj se jih sramujejo ali jih je strah, da bi morali v bolnišnico. Zato ozevaščamo tudi javnost, da bi odpadli predsodki in miti o duševnih boleznih,” poudarja Droletova.
Vpliv življenjskih razmer
Splošne razmere (boj za preživetje, izguba službe, nerazumevanje bližnjih), se bolj ali manj odražajo na počutju. Ugrinova meni, da lahko to poslabša ali izboljša človekovo duševno zdravje: “Gre za vpliv več dejavnikov, odzivi nanje so različni. Nekdo bo ob izgubi službe zapadel v depresijo, spet drugi bo to dojel kot izziv, naj si poišče boljšo službo.”
Izkušnje potrjujejo, da v Ozaro povečini prihajajo tisti, ki nimajo v celoti zagotovljene socialne varnosti. Med slednjimi je veliko invalidsko upokojenih in ljudi z nizkimi dohodki, obremenjenih s preživetjem. “Materialna ogroženost sproža stiske in poglablja težave v duševnem zdravju. Nekateri zaradi zdravstvenih težav in posledično daljših bolniških odsotnosti prejemajo nižjo plačo, strah jih je, da bodo ob službo,” pravi Droletova.
Nerazumevanje in stigma
Čeprav se krepi védenje o duševnih težavah, so še vedno zaznamovane s stigmo, kar stisko še krepi.
Tudi samostojno življenje je bistveno za dobro duševno zdravje. “Vsakdo si ga želi in ima do njega pravico,” poudarja Droletova. “Mnogi pa si ga ne zmorejo zagotoviti, čeprav bi osamosvojitev nanje pozitivno vplivala.”
Pomemben je načrt
Ozarin program svetovanja temelji na krepitvi moči in sodelovanja posameznika pri prepoznavanju in opredelitvi lastne stiske ter načrtovanju izhoda iz nje.
“Strokovni delavec pomaga pri zagotovitvi pomoči in podpore v socialnem okolju, drugih ustanovah ter spodbuja človekovo aktivno reševanje težav,” opisuje Ugrinova. “Program Pisarna za informiranje in svetovanje zagotavlja neposredno pomoč in asistenco, informacije, zagovorništvo, koordiniramo izvajanje storitev.” Povezujejo tudi izvajalce storitev, organizirajo delavnice in usposabljanje, vodijo delo skupin ...
“Gre za podporo in spremljanje posameznika na poti prevzemanja vpliva nad odločitvami in življenjem,” poudarja Droletova. “Delo zajema tudi individualne in svetovalne razgovore, delamo pa tudi z družino, skupino, skupnostjo.”
Metodo dela izbere svetovalec po oceni stanja uporabnika, ko pride po pomoč in glede na njegova pričakovanja. “Lahko naredimo individualni načrt - pri slednjem sodelujeta uporabnik in svetovalec, kratkoročni in dolgoročni plan ... Vsakdo se prostovoljno vključi v program in se o vsem prostovoljno odloča. To je pomembno za krepitev občutka moči in vpliva na lastno življenje,” poudarja Droletova.
Pogosto poteka tudi podpora na domu, saj to daje človeku v stiski občutek varnosti.
K zdravniku in na svetovanje
Kristina Ugrin opaža, da prihajajo po pomoč zlasti tisti, ki so najprej obiskali osebnega zdravnika oziroma psihiatra. Slednja jim najpogosteje predpišeta zdravila. “Ker jemanje zdravil ni dovolj, se po priporočilu zdravnika, svojcev, prijateljev, strokovnih služb oglasijo še pri nas. Le malo je takšnih, ki pridejo samoiniciativno in se težav zavedajo,” pravi Ugrinova. “Veliko pogosteje pridejo po nasvet svojci in bližnji, ki zaznajo spremembe v vedenju in počutju posameznika. Duševne težave so, žal, še vedno tabu tema, zato se teže odločijo za pomoč. Okolica povsem sprejema tistega, ki redno hodi k diabetologu, z zadržki pa tistega, ki ima diagnosticirano shizofrenijo.”
Tudi po izkušnjah Droletove je glavnina takšnih, ki za Ozaro izvedo pri socialnih delavkah med zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici in pri izbranih psihiatrih v ambulanti. “Nekateri izvedo za nas tudi na internetu in ob predstavitvah dejavnosti. Večina kombinira obiske pri psihiatru z obiski pri nas. Pomembno je, da gredo ljudje s težavami v duševnem zdravju iz domačega okolja, kamor se preveč zapirajo.” Kristina Ugrin dodaja: “Zelo koristno je, da govorijo o svojih težavah, da so aktivni.”
Odločilno je tudi, da v stiski ohranjajo in širijo svojo socialno mrežo ter iščejo izide iz težav in se učijo, kako si pomagati. Ob tem morajo imeti ob sebi človeka, ki ga lahko pokličejo, ker mu zaupajo.
JASNA ARKO
