Pravočasno prepoznajte znake izgorelosti in jo ustavite

Če se prepoznate v opisanih težavah, jih ne zanemarjajte in po potrebi poiščite strokovno pomoč. Izraz izgorelost danes uporabljamo precej pogosto, tudi kadar gre zgolj za močnejšo utrujenost, odpor do dela ali naveličanost. Vendar tako kot ni vsaka žalost že depresija, tudi vsaka izčrpanost še ni izgorelost. Delovna izčrpanost je lahko posledica dolgotrajnega intenzivnega dela in se ob ustreznem počitku praviloma izboljša. Pri izgorelosti so težave globlje in dolgotrajnejše, okrevanje pa počasnejše. Če se počutje kljub počitku ne izboljša, je smiseln posvet z zdravnikom ali strokovnjakom za duševno zdravje.

Bolezen sodobnega časa?

Do izgorevanja lahko pride, ko se zunanje obremenitve prepletejo z notranjimi pritiski. Živimo v družbi, v kateri pogosto prevladujejo dosežki, storilnost in dobiček, uspeh pa se meri tudi po tem, koliko zmoremo in kako učinkoviti smo. Človek lahko zato začne zanemarjati lastne potrebe, počitek in odnose, saj ima občutek, da mora nenehno dokazovati svojo vrednost.

Med dejavniki tveganja so perfekcionizem, pretirana odgovornost, deloholizem, težko postavljanje meja ter velika občutljivost za kritiko ali zavrnitev. Nekateri svojo vrednost močno povezujejo z dosežki in pohvalami, zato se bojijo, da bodo razočarali druge, če ne bodo vedno na voljo ali če ne bodo opravili vsega brezhibno. Takšni vzorci se ne kažejo le pri delu, temveč tudi v zasebnem življenju, partnerskih odnosih, skrbi za družino, šoli ali športu.

Težava nastane, ko človek dlje časa presega svoje zmožnosti in ne prepozna opozorilnih znakov. Sprva lahko prevzema dodatne naloge in skuša utrujenost premagati s še večjim naporom. Sčasoma pa se kopičijo izčrpanost, težave s koncentracijo in spanjem ter občutek, da ničesar več ne zmore. Izgorelost zato ni zgolj posledica prevelike količine dela, temveč tudi dolgotrajnega neskladja med zahtevami, razpoložljivimi viri in načinom spoprijemanja s pritiski.

Zdravljenje zahteva čas

Pri obravnavi izgorelosti ni ene same hitre rešitve. Najprej je pomembno zmanjšati obremenitve in poskrbeti za okrevanje, včasih tudi z začasno odsotnostjo z dela. Zdravnik lahko oceni zdravstveno stanje in preveri, ali simptome povzročajo tudi druge težave. Zdravila so lahko koristna pri pridruženih težavah, kot sta depresija ali tesnoba, ne odpravijo pa nujno vzorcev, ki so prispevali k izgorevanju.

Pomemben del okrevanja je psihološka oziroma psihoterapevtska pomoč. Posameznik se lahko nauči prepoznavati lastne meje, drugače ravnati s perfekcionističnimi pričakovanji, lažje reči ne in svoje vrednosti manj povezovati z delovno uspešnostjo. Spremembe zahtevajo čas, saj je treba nove načine razmišljanja in vedenja postopoma utrditi v vsakdanjem življenju.

Pomembno je tudi spremeniti razmere, ki so k izgorevanju prispevale. Zgolj prilagajanje posameznika ni dovolj, če delovno okolje še naprej spodbuja pretirano obremenjevanje. Cilj okrevanja ni, da bi človek znova delal enako neprestano kot pred zlomom, temveč da vzpostavi vzdržnejši odnos do dela, odgovornosti in počitka ter pravočasno prepozna, kdaj presega svoje zmožnosti.